Mikec blog

... nadaljevanje prejšnje objave. Teden je naokoli oz. pravzaprav sem začel izziv že pred 10-imi dnevi, le zapisi zaradi številnih obveznostih prihajajo nekoliko kasneje. :)

Nekaj veliko sicer zaradi časovne stiske nisem eksperimentiral, vendar sem na koncu še vedno na 15-ih mestih uspel plačati s kartico, predvsem samopostrežne blagajne v trgovinah, kosila na študentske bone, pa tudi mince za tehnični svinčnik v papirnici, leče v optiki itd. Vse je sicer šlo lepo po planu, razen zadnjih nekaj dni, ko smo po 12 ur in več delali na faksu in so bili sendviči iz avtomata glavni dnevni obroki, kjer pa seveda načeloma ni možnosti plačila s kartico. No ja, enkrat smo naročili tudi dostavo, kjer so to možnost imeli. :)

Nekoliko pogrešam to obliko plačevanja tudi v pekarnicah, fotokopirnicah, precej šalabajzerski izgovor v nekaterih restavracijah pa je, da v primeru koriščenja subvencionirane prehrane (študentski boni), ni možno plačati s kartico - normalna stranka seveda lahko...

Ena izmed večjih prednosti pri negotovinskem plačevanju je po mojem mnenju seveda nadzor nad lastnimi financami. V spletni banki enostavno vidiš kje in koliko si zapravljal, skorajda ni potrebe po raznih aplikacijah kot so Toshl ali kakšni excelovi datoteki za računanje stroškov.



In pa še kratek videoclip

Leto dni je naokoli, jaz pa zopet pri izzivu v stilu Beara Gryllsa, če lahko teden dni "preživim" le z bančno kartico :).

p.s.: kje je po vašem mnenju najbolj nenavadno mesto za plačevanje s kartico? :)
p.s. 2: najbolj izviren nasvet/namig popeljem na večerjo v Cubota :)

Pred kratkim sem naletel na skladbo, ki sem jo poslušal v mlajših letih, in ravno ta je bila povod za tale zapis, in sicer kako se glasbeni okus spreminja z leti. Pesem sem nekoč imel na "repeat" nonstop, zdaj pa mi sicer ni slaba, vendar pa si je zagotovo ne bi naložil na mp3 ali na cd za v avto. Nisem nekaj pretirano star, pa vendar sem kljub temu zamenjal že kar nekaj zvrsti svoje priljubljene glasbe. Začenši z vrtcem in Kaličopkotom, nenehnim očetovim vrtenjem kasete Helene Blagne ob vožnji na morje, ekstra popularnim DJ Bobotom v 90-ih, potem nekoliko bolj rock obdobjem, nekaj 80-ih, pa vse do današnjih nekoliko bolj alternativnih zvrsti.
 

... in glede na omenjen seznam ter tendenco spreminjanje mojega glasbenega okusa, me prav nič ne bi čudilo, da bom podobno kot tri četrt populacije pri štiridesetih poslušal dalmatinske pri šestdesetih pa domačo narodno-zabavno glasbo. :) Situacija spreminjanja glasbenega okusa pa je verjetno tudi pri vas (bralcih) podobna, ali pač?

Tale zapis bo nekoliko vroč, pikanten dobesedno, saj bo govora o čilijih oz. feferonih. Pekočo hrano obožujem in pri naročanju venomer izberem najbolj pekoče menije, ponavadi pa natakarja še malo drezam, naj pripravi najbolj pekočo hrano, kar jih je v življenju pripravljal. No ja, nikjer mi še ni uspelo dobiti tako pekočega obroka, da bi me sezulo. Le enkrat mi je postalo rahlo toplo pri srcu v Thai Innu ob naročilu dodatne skodelice suhih feferonov, pa vendar tudi ni bil tak ekstrem, kot sem pričakoval. Razna priporočila o "res" pekočih kebabih me skoraj ne ganejo, Tabasco pa mi zaradi svojega okusa in vonja zgolj pokvari obrok, ker peče itak ne. Ob tem je seveda potrebno razumeti, da se pekoče hrane navadiš in sčasoma nekaterih stvari ne čutiš.

Čisto po naključju pa sem pred kratkim naletel na slovensko spletno trgovino kupicili.si, kjer se prodajajo res vroče stvari :) razna semena čilijev, pekoče omake in med njimi tudi omaka 100% Pure Naga, ki je leta 2011 zasedla prvo mesto na tekmovanju Hot pepper award v kategoriji extreme. Zanimivo je predvsem to, da imamo Slovenci najboljšo pekočo omako in ne kakšni Indijci, Avstralci ali Mehičani, kot bi morda sprva pričakovali. Narejena je izključno iz čilijev Naga Jolokia in Bhut Jolokia vrst ter vsebuje le nekaj kisa, limete in soli, obenem ima pa zelo svež ter prijeten okus. Samo za primerjavo, omenjena vrsta čilijev v omaki ima vrednost okoli 1 000 000 scovillovih enot (SHU) medtem ko Tabasco omake med 2500 do 5000.

Možno je naročiti tudi semena do pred kratkim najbolj pekočega feferona Trinidad Scorpion Butch T., ki so še za dobrega pol milijona SHU bolj pekoči napram omaki. Seveda so tudi ta romala v nakupovalno košarico, trenutno pa počasi kalijo v lončkih. Upam le, da mi jih bo uspelo vzgojiti, glede na to da potrebujejo precej toplo/vroče podnebje za svojo rast.

p.s. V kolikor imate namen prvič poskusiti malo bolj pekočo hrano, imejte pri sebi pripravljen kak kozarec jogurta ali mleka, pitje vode ali gaziranih pijač pa ni priporočljivo, saj situacijo le poslabšajo ;) Naj obenem še pojasnim, da uživanje pekoče hrane ne povzroča nobenih želodčnih ran, kot to marsikje kroži v ljudskem izročilu. Kaj več o tem si lahko preberete v številnih člankih po spletu.

Objave se verjetno ne bi nikoli spomnil, če se ne bi pripetljaj zgodil ravno meni. Kot se za prebivalca JV Slovenije spodobi, obiska Cvičkarije v Ljubljani ne gre izpustiti, kasneje pa smo še malo zaokrožili po centru. Vse lepo in prav, dokler se nismo odpravili domov in hkrati ugotovil, da mi je v parlamentu (lokal) nekdo sunil plašč... Glede na to, da je bila v plašču še kapa, pulover ter urbana z imenom in priimkom, bi seveda oseba z najmanjšim naporom lahko stopila v stik z mano, v kolikor bi plašč vzela po pomoti. Na Google-u se najde več kot dovolj mojih kontaktnih podatkov. :)

V pogovorih sem tudi izvedel, da so kraje oblačil po lokalih pravzaprav relativno kar pogoste in da je kar veliko prijateljev že ostalo brez stvari. Ne vem sicer kaj imajo od tega, ker ne verjamem, da se krade zaradi finančne stiske, medtem ko se v lokalu pusti več 10€ za pijačo... A bo potem nosil skoraj polovico moje garderobe in to najbolj očitne, fluorescentne (spodaj na sliki) kose oblačil? Ja, po nekaj kozarcih se morda komu to početje zdi zabavno, vendar imej kasneje potem vsaj toliko "jajc" da vrneš, še posebej tako velike stvari. Za kakšne manjše zadeve se ne sekiraš toliko, oškodovanec naslednji dan verjetno niti ne gre poskusiti svoje sreče nazaj v lokal. Veliko zadev pa se pozabi/pusti v lokalih, verjetno tudi na ta račun, da z nekom namerno zamenjaš garderobo za boljša oblačila, tisti, ki pa seveda ostane brez, pa ne bo nekomu drugemu vzel oblačil. 

Sicer se nadejam, da so bile moje stvari odtujene zgolj po pomoti in da jih bom stvari jutri dobil nazaj... vendar glede na to da je bil v rokavu pulover, je verjetno takoj "ugotovil", da plašč ni njegov...

Že nekaj časa je minilo od zadnjega prispevka, deloma vzrok precejšnja zasedenost deloma pa tudi naslov objave. Nemalokrat se držim zgoraj omenjenega. Zakaj? Pavzaprav niti ne vem. Dokler voda vsaj malo ne začne teči v grlo, je "problem" le nekje v ozadju sive materije... Seveda pa se je potem včasih potrebno razleteti na vse strani, da stvar izpelješ, kot je potrebno. Nikoli nimam navade zamujati z roki, ampak da bi pa nekaj delal dva tedna vnaprej, če ni potrebe, gre pa tudi zelo težko skupaj in je potrebno vložiti kar nekaj truda, da sam sebe prepričaš, kako koristno je pravzaprav to.

Reka "kar lahko storiš jutri, nikakor ne naredi danes"... se prav tako drži tudi velika večina sovrstnikov. Kot da trenutni občutek prelaganja obveznosti odtehta četudi več prostega časa kasneje, v kolikor bi stvar opravil takoj. Vse druge stvari nenadoma dobijo višjo prioriteto in zlahka posvetiš pozornost nečemu drugemu oz. se zamotiš z nečim čisto tretjim, pa čeprav gre morda za likanje, žongliranje ali sestavljanje rubikove kocke.

Ne zagovarjam omenjenega stila živlenja, samo včasih neverjetno paše :) in še marsikdo bi se verjetno našel v spodnjem videu. :)

Pri predmetu Hidrotehnika smo obravnavali seminarsko nalogo na temo "Prihranimo pitno vodo". Precej zanimiv naslov pa tudi razmišljanje v smeri sodobne družbe; sicer je bila osrednja zadeva dimenzioniranje zbiralnika deževnice, vendar smo vzporedno prišli do zanimivega zaključka.

V Sloveniji imamo za oskrbo s pitno vodo preko 1000 vodovodnih sistemov, ki skupaj oskrbujejo preko 90 % prebivalcev. Kot značilnost lahko navedemo tudi veliko število majhnih vodovodov, ki pa oskrbujejo v celoti majhen delež prebivalcev. Redko ali sploh nikoli pa se ne vprašamo, koliko pitne vode spustimo skozi straniščno školjko, koliko je porabijo pomivalni in pralni stroji ter koliko je steče v odtoke med umivanjem. Za vse te potrebe bi bila primerna deževnica, ki je, razen začetne investicije za zbiralnik, filtre in tlačno črpalko ter vzdrževanja, sicer brezplačna, uporabniki pa so hkrati oproščeni še plačevanja okoliških dajatev za obremenjevanje voda. Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je značilna povprečna porazdelitev porabe pitne vode v gospodinjstvu na osebo v enem dnevu naslednja: 

Skupaj tako ena oseba v gospodinjstvu na dan povprečno porabi 146 litrov vode.

Namestitev sistema za zbiranje in rabo deževnice je tako ekološka odločitev, saj lahko z rabo deževnice v nekaterih primerih nadomestimo tudi polovico potreb po vodi v gospodinjstvu. S sistemom za rabo deževnice lahko nadomestimo pitno vodo:

Za štiričlansko družino s 100 m² vrta in 100 m² za ostale zadeve pridemo do prihranka 72000 litrov vode na leto, kar je na prvi pogled presenetljivo visoka številka.

Za zbiralnik pa se poleg ekološke osveščenosti odloča predvsem na podlagi finančnega prihranka in tukaj se vse skupaj malo zaobrne. Cene m³ vode se sicer razlikujejo med občinami, v naši (šentjernejski) za postavki vodno povračilo (od dobave + izgubljene vode) ter cena pitne vode (vodarina + okoliške dajatve odpadne vode), ki se obračunata po kubaturi, pridemo do prihranka 80€ na leto. Če predpostavimo, da začetni stroški znašajo okoli 3500€ (zbiralnik deževnice, vgradnja, cevi, črpalke, jaški ipd.), se nam torej investicija povrne v 43-ih letih. Po 43-ih letih pa verjetno že pozabiš, v kaj si investiral in če si s tem sploh kaj prihranil :)

Podobna slika se kaže tudi na nivoju države. V Sloveniji se od količine vode, ki pride v vodovodni sistem pa do porabnikov, izgubi tudi do 30% pitne vode. Zaradi cenovne ugodnosti le-te se sistemom paradoksalno pravzaprav niti ne splača popravljati, saj bi gradbena dela predstavljala neprimerno večji strošek kot pa same izgube vode. Razpolagamo z ogromnim številom vodnih virov, ki so večinoma tudi zelo dobre kvalitete in na račun tega nam je s pitno vodo "dovoljeno" razsipavati; velik problem pa lahko nastane, če ne bomo pazili na to dobrino in jo bomo prekomerno onesnaževali.

Če na kratko povzamem pester včerajšnji dan in številne novice o sebi, kot novem milijonarju. Ne, žal nisem zadel sedmice, le z malo računalniškega znanja sem obdelal fotografijo vplačanega Loto listka - kopiral številke na prava mesta... in voila! Primarni namen je bil prinesti okoli bližnjo družbo; no ja domet je bil na koncu malce večji. Sliko sem okoli polnoči objavil na družabnih omrežjih (Twitter, Facebook), zjutraj ob sedmih, pri vožnji v Ljubljano pa je že zvonil telefon in neznane številke. Prvi, ki me je uspel dobiti je bil Denis Avdić z Radia 1. Sprva nisem vedel, ali ve za potegavščino, pa sem nekoliko previdno odgovarjal. In verjetno je tudi njega nekoliko presenetilo, ko sem mu pojasnil, da je fotografija le računalniško predelana ter da listek ni dobiten. Novica, da sem novopečeni milijonar, se je nato viralno zelo hitro razširila ter dosegla tudi ostale medije, ki so kljub izjavi, da listek ni bil pravi, povzemali napačne informacije. Naj obenem pojasnim, da v primeru dobitka tega definitivno ne bi šel objavljati na splet. Enostavno me je zanimalo, kaj se lahko iz tega izcimi.

In... ljudje so pograbili informacijo oz. le začetek informacije, da je nekdo v Šentjerneju dobil sedmico, vse ostalo naprej sploh ni bilo pomembno, čeprav se je omenjala potegavščina. Na tem mestu se vsekakor poraja vprašanje verodostojnosti naših medijev ter kakšen vpliv imajo na ljudi. Seveda tudi v medijskih hišah so zaposleni krvavi pod kožo, ampak pri tem nosijo velik del družbene odgovornosti. Izkazalo se je, da so mediji lahko odlično "orožje" za manipulacijo množice, kot je npr. tudi v primeru Severne Koreje. Pri nas sicer nismo na takem nivoju, vendar ljudje novice vseeno absorbirajo in jih premeljejo. Pri nas se v ihtenju po ekskluzivnosti objavlja četudi nepreverjene informacije, velikokrat se jih le prepiše in povzema, tričetrt pa jih je itak kopiranih iz Slovenske tiskovne agencije. Velika večina bralcev, še posebej starejši, ob tem seveda ni sposobna filtrirati kvaliteto prispevka, se pozanimati drugje ter živijo dalje v prepričanju, da to kar so prebrali in videli, drži kot pribito.

Dobršen del še posebej spletnih člankov zaradi politike zaposlovanja in stremenju po kvantiteti verjetno prihaja izpod tipkovnic študentov, hkrati pa na tem mestu trpi prava novinarska stroka s svojimi kompetencami. Rekel bi, da se kvalitetnim, jedrnatim in točnim člankov brez napihovanja ter številnih domnev posveča premalo pozornosti.

Še nekaj prispevkov iz medijev

V torek sem na Krvavcu opravil krajši intervju z Rokom Flandrom. Eden najboljših deskarjev alpskega sloga na svetu kljub številnim športnim uspehom daje vtis zelo preproste osebe; vzel si je nekaj časa ter na sedežnici odgovoril na par vprašanj.

Nekaj najodmevnejših rezultatov:

Njegov "poklic" deskarja ter življenjski stil hkrati združuje zabavo in šport, ob vsem skupaj pa ga navdihuje deskanje po neokrnjeni naravi ter številni adrenalinski vodni športi. Vse to in še več si lahko ogledate v spodnjem intervjuju.

Ob tem gre zahvala Nokii, ker so mi omogočili intervju z Rokom, New Wave Syri-i za glasbeno podlago ter RTC Krvavec za smučarsko karto :).

Sam predvsem rad ogromno jem, nič pa nimam proti, če je obrok hkrati še okusen. Obenem poskušam, kar se da, čim manj uživati hitro prehrano, čeprav včasih seveda še kako paše. In tudi kakšen kebab po žuru tik pred spanjem, da se malo obloži trebušno votlino, uf, uf. Sicer ima večina študentov pri svojih letih že izoblikovano svoje mnenje, navade, vendar me je seznam najbolj obiskanih ponudnikov študentske malo prešinil. Medtem ko v Ameriki pri gradnji novih stadionov zaradi povprečno obilnejših ljudi že vgrajujejo širše različice sedežev, pri nas zaenkrat to še ne počnemo; pa saj se jih niti ne gradimo kaj veliko :). Kako daleč pa smo od omenjenega "problema" pri nas?

Spodaj je seznam 6-ih najbolj obiskanih ponudnikov študentske prehrane v času od 1. januarja do 30. oktobra 2011:

Z ogromnim naskokom vodi McDonalds, res pa je, da sem upošteval več poslovalnic po Sloveniji. Morda se bo kdo nad zgornjim zamislil, da se med prvih 6 top obiskanih ponudnikov prehrane uvrščajo kar 4 t.i. hitre prehrane z izjemo restavracije Študentskih domov v Ljubljani ter restavracij SPAR. Kot sem že omenil, študenti načeloma že imajo izoblikovana mnenja, vsakdo se pač sam odloči, kako bo živel in kaj bo jedel. Tudi današnji hiter tempo življenja, komu pa še dopušča recimo kuhanje golaža 4 ure :). Niti ne rečem, da se sam prehranjujem popolnoma zdravo, marsikdo bi tudi rekel... pa definiraj "zdrav" obrok, vseeno pa zgornji seznam ni ravno navdušujoč. Prehranjevalne navade so čedalje slabše, nivo rekreacije pa nekako ostaja enak - po možnosti pa se rekreirajo še tisti, ki na svoje obroke že vsaj malo pazijo. S tem ne mislim popolne pazljivosti pri izbiri obrokov, vendar da so le-ti vsaj malo različni in ne vsak dan eno in isto natepavanje. Upam, da bo kdo na podlagi zgornjega seznama večkrat pomislil na svoje prehranjevalne navade in si morda nekoliko manjkrat privoščil uveljavljanje subvencije za nezdrave obroke.

Sam sem začel kvalitetne obroke ceniti šele v času študija. Kot otrok nisem nikoli maral zelja, zeljavnih juh, zdaj pa za vikend komaj čakam na kakšne žgance in podobne zadeve, samo da je čim manj podobno hrani na študentski bon. Ne rečem, da imajo ponudniki študentske prehrane slabo hrano, vendar se tudi najboljši ne morejo primerjati z domačo kuhinjo in katere se v primerjavi z ostalimi ne moreš naveličati. :)

V ponedeljek, 5. decembra 2011, smo v Študentski organizaciji Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v sodelovanju s Študentskim idejnim laboratorijem (ŠIL) in CBS Inštitutom organizirali predavanje na temo inovacij v gradbeništvu – Seminar inovacij. Dogodka v predavalnici P I/1 se je udeležilo okoli 100 študentov ter ostalih zunanjih obiskovalcev. Za vse udeležence se je priskrbel tudi dnevni izvod revije Finance, prilogo Moje finance ter novembrsko številko revije Manager. 

Po kratkem uvodu Študentske organizacije FGG je prisotne nagovoril dekan prof. dr. Matjaž Mikoš. 

Študentski idejni laboratorij 

Za tem je sledila prva obširnejša točka programa, predstavil se nam je Študentski idejni laboratorij (ŠIL), ki deluje pod sloganom »Idejam dajemo srce«. ŠIL je center za vzpodbujanje študentskega ustvarjanja in aktivnega delovanja v gospodarstvu. To je prvi tovrstni center v Sloveniji, ki omogoča študentom stik s podjetji in obratno. ŠIL svoje poslanstvo aktivno izvaja preko dveh projektov: Tovarna idejnih možnosti (TIM) in Kadrovske inovacije (K-INO). 

TIM deluje v obliki natečaja, kjer podjetje postavi izziv s svojega področja, ŠIL pa podjetju predlaga usmeritve, glede na obstoječo študijsko bazo. ŠIL s podjetjem določa cilje in pa časovni rok za izvedbo, vse ostalo pa je v rokah ŠIL-a samega. Po pregledu potencialnih rešitev podjetjem posredujejo najboljše možnosti. 

K-INO pa lahko uporabljajo podjetja, ki potrebujejo specifična znanja in spretnosti posameznih študentov ali skupin. ŠIL podjetjem ponudi bazo študentov z zahtevanim znanjem in vodi logistiko podjetje – študent ter študent – podjetje. Podjetje lahko spremlja rezultat, ostalo pa naredi ŠIL. Organizacije, ki sodelujejo s ŠIL-om, aktivno prenašajo znanje iz akademskega okolja v gospodarsko prakso. 

Osrednje predavanje

Kako od ideje do končnega produkta? Kako lahko zaščitim svojo inovacijo? Kako razvijem tehnično inovacijo? Na katere probleme lahko naletim pri tehničnem inoviranju? Imam inovacijo in jo želim prodati! Vse to in še mnogo več je sledilo v glavnem predavanju mag. Aleša Kralja iz CBS Inštituta. 

Osnovni pojmi

Najprej nam je pojasnil nekaj osnovnih pojmov in sicer nastanek izuma, kaj je patentna zaščita, kako nastane inovacija in zakaj sploh izumljamo.

Izum je predmet, postopek ali tehnika, ki pomeni novost in je delo človeškega uma. Pod določenimi pogoji je mogoče izum pravno zaščititi s patentom.

Tehnično inoviranje pomeni uvajanje novosti na tehničnem področju, tehnično vrednotenje invencije pa pomeni odkrivanje in vnašanje novih elementov. Razumeti moramo tudi inventivno raven, ki pomeni netrivialnost izuma. Izum mora torej biti nerazvrednoten in na koncu tudi industrijsko uporaben. Nato pride na vrsto ekonomsko vrednotenje invencije. Pri tržni analizi se vprašamo, kakšna bo velikost trga za izum, pri tržnostni analizi pa kakšna je sposobnost penetracije izuma na trg. Na koncu se izvede še analiza izjemnih lastnosti.

Pri tehničnem inoviranju moramo pomisliti tudi na patentno zaščito. Najprej se moramo vprašati, kaj smo sploh izumili, kdaj se zahtevek za patent vlaga in kdaj ne. Ponavadi se zahtevek za patent ne vlaga takrat, ko smo iznašli novost, ne pa izuma. Izum namreč nastane, ko lahko pokažemo delujoč prototip ali razpolagamo z informacijami za oblikovanje patentnih zahtevkov. Izumili smo tisto podrobnost, ki ni že drugače znana (kjerkoli objavljena ali prikazana), ter smo to podrobnost dognali pri raziskovalnem delu ali pa jo uganili. Avtorji so tiste fizične osebe, katerih prispevek se odraža v patentnih zahtevkih. 

Patent

Prijava patenta stane približno 5000 €. Preizkus, morebitni popravki in prevodi še dodatnih 5000 €, vzdrževanje pa tudi 100.000 € ali več. Patentne zaščite ne vlagamo, kadar pričakujemo, da bomo prodali le malo izdelkov npr. za največ milijon €. Ne delamo je tudi, ko menimo, da izdelek ne bo vzdržal na trgu več kot pet let, ali pa če je izum tehnološki postopek, ki ni razpoznaven iz prodajnega izdelka.

Prodaja izuma

V kolikor je delavec lastnik izuma, ima delodajalec prednostno pravico pri nakupu izuma pod posebnimi pogoji. Delavec mora delodajalca obvestiti o nastalem izumu, nato pa ga mora delodajalec v roku treh mesecev obvestiti, ali izum prevzema omejeno ali popolno oziroma ali ga sploh ne. S prevzemno izjavo preide pravica do izkoriščanja izuma na delodajalca. Delavcu v tem primeru pripada nagrada za izum, ki mora odražati gospodarsko korist izuma, prispevek delodajalca k nastanku izuma in naloge delavca v podjetju. S podpisom pogodbe o nagradi preide lastninska pravica izuma na delodajalca.
Licenčnina se določa po načelih prostega trga. Največkrat se jo določi v deležu od prodane količine, ki ga določa licenčna stopnja. V pomoč pri pogajanjih služi pravilo ene četrtine, ki postavi izhodišče za pogajanje. Licenčnina je običajno ena četrtina dobičkonosnosti izuma ali drugačne gospodarske koristnosti, če izum ne ustavlja dobička. Licenčne stopnje pa so v realnosti zelo različne. V primeru prodaje izuma obstaja več pogajalskih strategij – eno ali večdimenzionalna pogajanja. Enodimenzionalno pogajanje pomeni vlečenje vrvi - kdor bolj potegne, zmaga; večdimenzionalno pogajanje pa pomeni, da je optimalna tista točka, pri kateri je skupna korist obeh strani največja. Pogajanja za prodajo licence so enodimenzionalna. Običajna licenčna pogodba vključuje pogodbeni stranki, predmet, začetno stanje in kupnino, posebna licenčna pogodba pa vsebuje pogodbo razširitve skladovnice patentov in navzkrižno pogodbo. 

Aktualno

Naslednja pomembna zadeva, na katero je opozoril z vidika inovatorja, je pregled nad makroekonomsko sliko trga. Zelo pomembno je namreč opazovati cene energije ter gospodarsko rast. Med drugim ravno na osnovi omenjenega so se v CBS inštitutu osredotočili na inovacijo prosojnih kot tudi prozornih panelov s toplotno prehodnostjo 0,2 W/m2K, kar v stavbarstvu predstavlja špico na svetovnem trgu. Za primer: po karakterističnih podatkih so trenutno najbolj izolativna vakuumska okna in imajo to vrednost 0,5! Hkrati je predstavil probleme, s katerimi so se soočali pri razvijanju inovacije, ter kako so poskrbeli za ostale tehnične lastnosti, kot so prehod toplote, zvok, potres, odziv na požar,...

Za konec pa nam je podal še nekaj usmeritev ter odprte inovacijske smeri z gradbeniškega vidika: 

Obvladovanje energije stavbe

Obnovljivi viri energije 

Po predavanju je bila za udeležence seminarja pripravljena še pogostitev, zanimivost samega predavanja pa je debato med poslušalci in predavateljem podaljšala celo za debelo uro. 

PDF predavanje (klik na sliko)

V ponedeljek smo za študente FGG organizirali ekskurzijo v NEK - Nuklearno elektrarno Krško. Obisk nuklearke zagotovo spada med najzanimivejše izkušnje, nekaj kar si ne moreš ogledati ravno vsak dan. Najprej nas je v kulturnem domu Krško pričakal g. Miran Pribožič, s katerim smo se dogovorili za ogled, si nato ogledali kratek predstavitveni film, se seznanili z delovanjem nuklearke ter pogledali informativni center, ki se prav tako nahaja v samem kulturnem domu.

Drugi del programa je zajemal ogled elektrarne z vodenim sprehodom po klasičnem – nejedrskem delu: sprehod skozi turbinsko zgradbo, ogled nadzorne sobe ter ogled zunanjih hladilnih naprav. Fotografij od tu žal ni, saj vnos elektronskih naprav zaradi morebitnega motenja naprav ni bil dovoljen. V nadaljevanju je predstavljen moj pogled na nuklearko, ki upam, da bo zaradi določenih koristnih, zanimivih, nekoliko nevsakdanjih informacij olepšal pogled na ta vir energije.

Varovanje:

Na območju NEK-a vsekakor dajejo ogromen poudarek na varovanju elektrarne, vendarle gre za objekt nacionalne varnosti. Razporejenih je cca. 150 nadzornih kamer ter polno mikrofonov okoli ograje. Teden dni pred vstopom smo že morali posredovati osebne podatke o skupini obiskovalcev, vstop pa je bil možen le z veljavnim osebnim dokumentom. Takoj po vstopu je sledil rentgen, skeniranje dlani ter kasneje check-in pri vsakem vstopu oz. izhodu skozi katerakoli vrata. Hkrati pa nas je celoten ogled skupinico 15-ih spremljal oborožen varnostnik.

Sevanje: 

Že po naravi, ne verjamem vse na prvo žogo, sploh pa raznim kapricam v medijih, ki se objavljajo; v kolikor ti odgovor na vprašanje ne posreduje strokovnjak za željeno področje. Sevanje je zaradi reakcije zunaj armiranobetonskega hrama, ki je neprodušno zaprt, praktično neznatno, veliko večji vpliv ima lokacija in s tem posledično naravno sevanje. Na Pohorju je to denimo mnogo večje, kot pa je v bližini nuklearke, zatorej le v poduk: izogibajte se Pohorja, nikar na Pohorje...

Varnost:

Dandanes je veliko govora okoli varnosti nuklearnih elektrarn. Še posebej po nesreči v Fukušimi, kjer sicer potres sploh ni bil kritičen, temveč 15m val, ki je preplavil 5m visoko zaščitno pregrado ter pretrgal električno napeljavo, ki je skrbela za odvajanje toplote pri reakciji. Po tem dogodku so vse nuklearne elektrarne v Evropi bile primorane izvesti stresne teste za različne lokacijsko možne vplive: potres, poplave, zdržati teden dni brez zunanjega napajanja itd. Naj omenim, da je v primeru prekinitve električne energije, za potrebo ohlajevanja na voljo 5 generatorjev (2 statična, 2 mobilna in eden dodaten v gradnji), vsi statični pa so sposobni z elektriko samostojno oskrbovati elektrarno teden dni.

Potres

Mnoge skrbi potresna varnost elektrarne. NEK je projektirana na projektni pospešek 0,3g = 2,94 m/s^2, medtem ko je vrednost 475 letne povratne dobe na območju Krškega 0,2g = 1,96 m/s^2 oz. po domače: verjetnost prekoračitve pospeška 0,2g v 50 letih je 10%, s tem da je tukaj mišljeno, da pride recimo do pospeška 0,225g in je vrednost 0,3g kar daleč. Nuklearke na Japonskem morajo prestajati tudi pospeške večjih od 2g! Torej tukaj ni vprašanje, ali je mogoče zgraditi potresno dovolj varno elektrarno; konstrukcijsko je seveda vse mogoče, vendar v mejah smiselnosti, saj se takih pospeškov kot na Japonskem ne pričakuje.

Poplave

Leta 2010 so Slovenijo prizadele močnejše poplave, seveda tudi reka Sava, s pomočjo katere se NEK ohlaja, ni bila izjema. Elektrarna je bila namensko postavljena na levem bregu - višjem nivoju, medtem ko se Sava ob morebitnih visokih poplavah razliva preko desnega brega na polje.

Eksplozije

Najbolj tipična zgradba na območju je seveda armiranobetonski zadrževalni hram meter debeline, njegova funkcija pa je, da ob zadrži sevanje ter ohrani konstrukcijo v primeru kakega zrušenja letala. V notranjost je enake oblike nekoliko odmaknjen še dober centimeter debel jeklen obroč. Funkcija le-tega je zadržati eksplozijo v primeru nesreče v jedrskem reaktorju. Enkrat letno ga tudi preizkusijo na tlak 3,6 atmosfere, s čimer simulirajo eksplozijo. 

Suma sumarum: 

potrošnja električne energije se na žalost ne zmanjšuje, ravno nasprotno, vsako leto so potrebe višajo. Na tem mestu težko razumem goreče nasprotnike gradnje drugega bloka NEK-a. Najcenejše pri nas so Dravske elektrarne (cca. 20€ na MWh), saj ima reka konstanten pretok, sledi nuklearka s 30€ na MWh, daleč zadaj in popolnoma izven konkurence pa famozni TEŠ 6 z najbolj optimistično oceno 70€ na MWh. Morda se zdi začetna investicija preliminarno ocenjena na 3 do 5 milijard evrov (odvisno od kapacitete) za izgradnjo drugega bloka velika, vendar je tak vir energije najbolj efektiven, ne onasnežuje in nima nobenih dodatnih vplivov na okolje.

Še vedno niste prepričani? Ste vedeli recimo, da so Finci popolnoma zaustavili gradnjo hidroelektrarn, saj premočno posegajo v okolje in zdaj na novo gradijo dodatno nuklearno elektrarno... pa so v vseh pogledih pred nami. Tudi skrb pred katastrofo je nekako odveč - že res, da ne boste umrli od udarnega vala, no pa saj tudi na drugem koncu Slovenije že ne bi, vendar se v Evropi (186 natančneje) in bližini Slovenije (Madžarska, Nemčija, Švica) nahaja kar nekaj elektrarn, kjer bi se ob katastrofi zaradi povišanja sevanja lahko za nas zelo slabo končalo. Zdaj ali spraviti celotno Evropo na grmado, nasprotovanje gradnji samo pri nas pa je v siceršnjem primeru kontradiktorno. :)

vir 1. in 5. slike: nek.si