Mikec blog

Že lansko leto sem imel namen prvega maja na Vogel, pa sva se s prijateljico zadnji hip premislila in se odpravila na Krk. Letos so imeli precej več snega, pa tudi vremenska napoveda je bila zelo obetavna, zato odločitev ni bila težka. Najkasneje sem v Sloveniji bordal pred 4-imi leti, in sicer 25. aprila na Krvavcu, saj sem takrat moral "pokuriti" v naprej kupljene karte. Letos sem si rekel, da moram iti že zaradi principa pa tudi z Mastercardom in v sklopu programa Denar nima idej smo razmišljali, da izpeljem manjši izlet pri čemer pa si vodim stroške. Vodenje stroškov pri dnevnih izletih sicer ne pride po mojem mnenju do izraza, medtem ko pri daljših pa je seveda zelo priporčljivo predvideti in optimizirati vse prevoze, nočitve, aktivnosti, v kolikor želiš izlet izpeljati po vnaprej željenem razpoložljivem finančnem stanju, ki si ga zastaviš.



No na poti na Vogel sem se ustavil še v Ljubljani, da sem v stanovnju vzel bundo, ki pa je seveda na koncu sploh nisem potreboval. Na parkirišču me je precej presenetilo število avtomobilov in po poročanju RTV-ja je bilo na Voglu za 1. maj 400 smučarjev. Ob devetih na gondolo na vrhu pa že zjutraj spomladanskih 15°C in temu seveda tudi primerno (ne)kompakten sneg. Tako pozno v zimi se seveda ne odpraviš na sneg in pričakuješ (v Sloveniji), da se boš lahko pošteno navozil, ampak bolj iz užitka in martinčkanja ob prijetnih temperaturah. V nahrbtnik sem zjutraj pred odhodom vrgel še kopalke, čeprav sicer ne vem zakaj, če sem potem iskal bundo... vendar se je izkazalo, da pravzaprav sploh ni bila tako slaba odločitev. So prišle prav namesto smučarskih hlač, saj je bilo ob 12-ih že totalno vroče, da so se pojavljale luže po smučišču, sneg pa kakopak neverjetno počasen. Sneg, sonce, prijetne temperature za konec pa še izvrstni špikani čevapčiči v Napoliju in dan je bil popoln :).

Stroški:

Prejšnjo soboto sem se na povabilo Mastercarda udeležil delavnice pod imenom Financ fest v... khm... Ravnah na Koroškem, ja daleč :). Na delavnici sta nam t.i. ambasadorja predstavila zanimiva poglavja pri vodenju osebnih financ in stroškov ter na kakšne načine jih voditi, kako varčevati kljub majhnim prihodkom, kako se znebiti dolgov, kako ravnati s karticami in še marsikaj. Kratek priročnik delavnice si je mogoče prenesti preko facebook strani oz. kampanje Denar nima idej. Kar me je na delavnici še posebej presenetilo, je dejstvo, da so obresti na navadnem osebnem računu pri pozitivnem stanju le okoli 0,05-0,1%, medtem ko za negativno stanje pa okoli 9%! Sicer še nikoli nisem bil v minusu že zaradi lastnega slabega občutka... vendar sem se ob tem podatku res začudil. Predstavila sta nam tudi primer vodenja mesečnega stroškovnika s pomočjo Excelove datoteke, kar verjamem, da si je marsikdo od bralcev že poskusil tudi sam zapisovati. No sam sem raje začel redno uporabljati slovensko mobilno aplikacijo Toshl, kjer lahko vnašaš zneske po željenih kategorijah. Prav mi je prišla že na surftripu na Kanarskih otokih, v vsakdanjem študentskem življenju pa se mi nekako ni dalo bdeti nad stroški. Vendar moram reči, da se na podlagi vodenja stroškovnika kar malo zamisliš nad sabo, ko vidiš, kje največ zapravljaš. Si ne bi mislil, pa znajo razne drobnarije kar precej nanesti. Res da je sprva malo težko, saj enostavno pozabiš vnesti določene zneske v aplikacijo, vendar pa ima ta na srečo tudi dnevni opomnik.

Prijetnejši del po delavnici (foto: Manca Kodermac)

Pri izdatkih in prihodkih pa seveda ne gre brez bančnega računa. Sam imam odprta dva, osebnega (študentskega) pri NLB ter še enega pri Abanki izključno za nakupe preko spleta. No in danes sem se odločil narediti kratek letni pregled vseh rednih stroškov poslovanja NLB računa, saj le tega redno uporabljam. Seštevek vseh stroškov brez vodenja, ki je brezplačno, je znašal 24,38€... in glede na to da že dalj časa razmišljam o menjavi banke, sem si v firbcu izračunal še stroške pri banki Sparkasse, ki je v primerjavi na spodnjem linku ena izmed najbolj ugodnih. No stroški enakih storitev bi znašali 8,24€. Nad tem podatkom sem se toliko zamislil, da bom že maja zagotovo menjal... Zakaj bi podpiral banko, ki že tako dela enormne izgube pa še stalno jo je potrebno financirati s pomočjo davkoplačevalskega denarja.

Spodnja razpredelnica je narejena na podlagi storitev (seštevki po kategorijah), ki sem jih opravil v preteklem letu kot komitent NLB-ja.

 

	NLB	Sparkasse
Tarifa za dvig gotovine (EU)	1,88	0
Tarifa za dvig gotovine (HR)	6	5,01
Uporabnina spletnega bančništva	7,8	0
Provizija pri UPN	6,27	3,23
Nadomestilo za dvig gotovine	2,43	0
SKUPAJ	24,38€	8,24€

Kot lahko vidite že iz moje manjše primerjave, se lahko z odprtjem bančnega računa pri drugi banki izognete marsikaterim stroškom. Nekaj povezav primerjav iskanja najugodnejše banke:

- finance.si (primerjava stroškov, sicer članek iz leta 2011, vendar vseeno dobra analiza)

- Zveza potrošnikov Slovenije (primerjava stroškov poslovanja z bančnimi računi)

- Zveza potrošnikov Slovenije (primerjava obrestnih mer za depozite)

Velika večina vas je ob zgornjem naslovu verjetno pomislila na kak zapozneli 1. april, ampak dejansko je tehnologija že toliko napredna, da je mogoče v fizični obliki tiskati 3D modele ustvarjene z različnimi računalniškimi programi. Izraz tiskanje je nekoliko neroden, saj skulpture nastajajo iz prahu in ne le kot 3D pogled natisnjen na papir. 3D tiskalnik lahko kupite že za nekaj 100€ in samo še vprašanje časa je, kdaj bodo prišli v splošno rabo tudi v vsakdanjem življenju. Kaj vse lahko natisnete, je prepuščeno vaši domišljiji in obvladovanju risanja v 3D programih... od raznih stojal, miz, skodelic do raznih igrač s premikajočimi in vrtečimi se deli... praktično vse. Največja uporabnost je trenutno pri tiskanju raznih predstavitvenih maket, vendar bi se z dostopnostjo uporaba 3D tiskalnikov lahko precej povečala. Na spletu obstaja recimo kar nekaj portalov (recimo thingiverse.com), kjer si lahko brezplačno prenesete že narejene 3D modele in natisnete brez kakršnega koli posebnega znanja. Kot primer: Nokia je recimo izdelala 3D model ovitka telefona Lumia 820, tako da si lahko, kdor si seveda lasti 3D tiskalnik, doma enostavno natisne pokrovček v lastni barvi.

Najbolj so razširjeni seveda tiskalniki, ki izdelujejo 3D modele iz plastike, možno pa je tudi že tiskanje iz kovine, stekla, čokolade in celo iz betona! Ja, razvili so tudi že tiskanje zapletenih 3D elementov iz betona, ki pridejo recimo prav pri kakšni obnovi starejših stavb.

Če še vedno ne verjamete članku o 3D tiskanju, si poglejte spodnji video oz. pobrskajte dalje po YouTube-u ;).

Če ste kdaj potovali kam dlje na "počitnice", ste se zagotovo srečali z iskanjem poceni letalskih kart. Včasih zna biti ravno to kar precejšn trn v peti in iskanje preko različnih iskalnikov kot so kayak.com, momondo.com pa precej "mukotrpno". V kolikor imate možnost se relativno hitro odločiti za dopust, pa obstaja kar nekaj slovenskih spletnih strani, kjer se dnevno objavljajo izjemno ugodne ponudbe letalskih kart za različne destinacije. Sam spremljam slednji dve:

O čem govorim in kaj objavljajo?

Trenutno je recimo že nekaj tednov aktualna ponudba Ryanair-a, ko so "izvohali" enosmerne karte iz naslednjih mest po 3€ (povratna torej 6€):

To je recimo nenormalno poceni. 9€ me stane avtobusna karta iz Šentjerneja v Ljubljano, medtem ko grem lahko z Ryanair-om 1000km in več daleč, pa še za kebab ostane... Nedolgo nazaj pa so bile iz Ljubljane v Bruselj, London karte po le 1€. Pri teh nizkocenonih letalskih prevoznikih je seveda potrebno upoštevati še morda kakšen prevoz, saj ponavadi ne letiš ravno na glavna letališča, imaš lahko le ročno prtljago... vendar kljub vsemu prideš na koncu skozi zelo, zelo poceni.

Seveda pa te spletne in facebook strani ne objavljajo samo lete znotraj EU in nizkocenovne ponudnike, temveč tudi ponudbe ostalih letalskih prevoznikov po številnih destinacijah po svetu. Recimo nedavno Nova zelandija (letalska karta + prevoz do letališča v Benetkah) za 670€, Havaji iz Benetk 660€, Tajska iz Milana 428€, Avstralija za 908€... in vse to povratne letalske karte. Potrebno je sicer včasih prišteti še stroške prevoza (kak GoOpti), ki vas pride nekje 25-30€ v eno smer do Milana, Münchna. Pa kljub vsemu je na koncu še vedno izjemno poceni.

Sam nenehno spremljam te mamljive ponudbe in kar čakam, da me bo enkrat pičilo ter da bom samo vnesel 16 številk svoje debetne kartice in kliknil "confirm". Namreč res super zadeva, v kolikor nisi časovno omejen in se za potovanje lahko hitro (v roku nekaj dni) tudi odločiš. Če tudi vas rado srbi po podplatih, teh spletnih strani nikakor ne gre spregledati, priporočam :).

Pred približno tremi tedni sem si pri igranju košarke zvil gleženj. Slikanje je pokazalo, da ni nič zlomljenega in sem se v pol ure že odpravil domov z vnaprej predpripravljenimi navodili za funkcionalno zdravljenje zvina skočnega sklepa. Očitno je ta poškodba precej pogosta in univerzalna... mavčne obloge pa po novejših metodah ne dajejo več. Obenem pa mi je medicinska sestra dejala, da naj bi bilo ravno zaradi nenošenja t.i. gipsa precej več povratnikov na urgenco, saj naj bi se vezi slabše celile.

Poškodbo sem seveda želel karseda hitreje sanirati, biti pri miru pač ni moja vrlina. Najprej seveda po navodilih z obhladki, masiranjem gležnja in povoji. Vendar ravno povoji niso bili najboljši, saj mi je noga zatekala nad povojem, pa čeprav sem zelo nežno povil. No, na Kinesio trakove me je spomnila prijateljica, ki med drugim trenira floorball in so jih naročili v klubu za igralke. Do raznih pripomočkov ipd. sem ponavadi sprva skeptičen in ne verjamem na prvo žogo, vendar pa sem rekel, da bi jim lahko dal priložnost. Niso ravno poceni, saj rolica 5m×5cm stane 12€ in več, za določen sklep pa tudi porabiš kar nekaj dolžine. Kljub temu pa si lahko z njimi polepljen več dni, saj se lahko z njimi med drugim tudi tuširaš. Ti trakovi ravno prav stabilizirajo gleženj in z lepljenimi trakci prenesejo obremenitev vezi gležnja na kožo. Sicer vam naj bi jih nalepil fizioterapevt, ki se spozna na to, vendar pa obstaja na YouTube-u ogromno video navodil za določene sklepe, tako da jih oblepite tudi sami. Gleženj je po treh tednih sicer še daleč od polne funkcionalnosti in je še vedno rahlo zatečen, naj bi tudi še kar nekaj časa bil, trakove pa uporabljam, kadar imam opravke cel dan, saj sem z njimi pri hoji veliko bolj siguren.

V prejšnjem zapisu sem se navezoval na aktivnosti v naravi in ob že drugem obilnem sneženju na Dolenjskem, je bil že skrajni čas, da se nekaj navezuje tudi na to. 

Redko priliko, ko v domačih koncih zapade toliko snega, je potrebno izkoristiti kar se le da... tako decembrske kot nedavne januarske snežne padavine. Nekako standardno se nas takoj nabere par kandidatov, ki se ob prvi priliki odpravimo v domače "hribe" na Javorovico bodisi nametovati "kicker" ali pešaka na Špilerjevo špico.

Tokrat pa je zapadlo dovolj snega tudi za nekoliko bolj strm teren na Gorjancih, da je prekrilo vse grmičevje ter ležeče hlode, sicer namreč obstaja velika verjetnost, da si uničiš opremo. S kolegom sva se odpravila v Pendirjevko in nato po strmi poti do Mikavža. Nekoliko preveč optimistično sva pričakovala, da se je že pred nama našel kak "bedak", ki je rinil na Gorjance. Realnost je bila nekoliko drugačna in sva bila avto primorana pustiti že v Cerovem logu, od tam naprej pa peš v celga. Že do vznožja Pendirjevke sva potrebovala 2 uri in nekaj malega, nato pa še okoli 2 uri po strmi poti. Snega je bilo na začetku nekje do pasu, kasneje na strmini pa do rebr in naprej si se lahko prebijal le tako, da si zapičil bord predse in se z rokami pomagal potegniti naprej. Glede na zelo počasen tempo nama ni uspelo priti do vrha. Prilezla sva le nekje do polovice, obenem se je pričelo še megliti, hkrati pa se nisva želela vračati po temi... zatorej sva se raje obrnila in spustila nazaj v dolino. Skoraj 6 ur petkovega gazenja za slabih 10 minut spusta, pravzaprav le iz principa in trme, da se končno enkrat gre "odfurat" ta del Gorjancev. Na koncu sva pregazila cca. 8km in še malo, povprečna hitrost pa je znašala neverjetnih 1,5 km/h! In ja, ne vem, kdaj bom naslednjič toliko nor, da bi šel ponoviti... verjetno kar nekaj let zagotovo ne :).

V Barceloni sem bil že na maturantskem izletu v srednji šoli. Takrat smo si jo ogledali v nekaj urah, tokrat pa smo spoznavali nekoliko dlje, saj nismo imeli direktnih letov na Fuerteventuro. Moram omeniti, da imam že v osnovni "odklonilen" odnos do velikih mest in veliko raje zagovarjam naravo ter aktivnosti, ki so povezane z njo. Zatorej je tale zapis morda precej pristranski.

Barcelona kot mesto se mi ne zdi pravzaprav nič posebnega. V dveh dneh potepanja po mestu smo si ogledali Park Güell, Sagrado Familio, ulico La Ramblo, plažo, živalski vrst,... in z izjemo parkov, je mesto le kup betona in prometa, malo ven iz centra pa že neurejene ulice :). Saj ne da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, vendar sigurno privlačnejša od velemest. Prednost velikih mest vidim le v tem, da se usedeš na javni prevoz in za 20€ poletiš tudi več 1000km daleč, medtem ko pri nas morda prideš na drug konec države, pa čeprav smo tako majhni. Sicer pa je Barcelona precej živo mesto s številnimi prireditvami na prostem, kjer se ljudje zbirajo, pridejo poslušati glasbo ipd. in to da mestu nek poseben čar, saj imajo "povprečni" turisti veliko za videti.

Zakaj pravzaprav ne maram velikih mest? Ker razen nenehnih ogledov in prevažanja z javnimi sredstvi, skoraj nimaš kaj drugega za počet. Večkrat smo se že pogovarjali, da bi skočili na kratek izlet v London recimo, samo meni se prav ne da "izgubljati časa" z ogledi tisoč in enih zgradb, objektov, muzejev. Mesta in betonske džungle me enostavno ne privlačijo. Tisti ki želi, lahko verjetno resnično veliko vidi, če te pa take stvari ne zanimajo in si enako aktiven/pasiven kot doma, je totalno brezveze. Nekaj si ogledovati samo zato, da boš potem lahko domačim rekel, da si videl to in ono v muzeju pa nima smisla. :) Stvari, ki jih je narava izoblikovala sama naredijo name veliko večji vtis, v kolikor pa to lahko združiš s svojimi aktivnosti pa še toliko bolj.

Kot verjetno že veste, sem letos na vrtu gojil čilije Trinidad Scorpion Butch T, vendar pa sem jih na žalost posadil prepozno in mi plodovi niso uspeli dozoreti, šola za prihodnjič. Kolega Aljoša, ki jih je posadil nekoliko prej in jih tudi lepše negoval, pa je pridelal kar nekaj materiala in seveda je to bilo potrebno poskusiti.

Omenjen čili je lani s cca. 1.500.000 SHU veljal za najbolj pekočega, letos pa ga je sicer prehitel Moruga Scorpion z okoli 2.000.000 skovilovih enot. Za primerjavo, tradicionalne rdeče Tabasco omake v picerijah imajo 2.500 do 5.000 teh enot, ki odražajo pekočnost/ostrino. Seveda je 1.500.000 SHU rekord te vrste, v povprečju imajo plodovi verjetno nekaj manj. Pekoče hrane se privadiš in sčasoma lahko v usta spraviš čedalje bolj vroče stvari. Torej ja, zakaj ga ne bi probal, če lahko? Gledal ga polici ja ne bom, simple as that.

Včeraj sem se odločil, da feferon vendarle poskusim. Sprva nisem točno vedel, koliko bo res peklo, še posebej glede na odzive ostalih na YouTube-u, ki so podobne oz. blažje čilije že poskusili. Ok, dam čili v usta in... kaj hitro se izkaže, da ima potencial. Zraven seveda obvezno mleko oz. jogurt, sicer verjetno ne bi bilo tako "prijetno". Vročica pa se v bistvu stopnjuje in najbolj božansko pečejo usta in grlo šele po kaki minuti ali dveh. Vmes se ti ponavadi malo skolca, potočiš kako solzico... in po nekje 6-7 minutah najhujše popusti, medtem ko občutek, da si pojedel nekaj pekočega, traja še precej dolgo. Na ustnicah sem pekoče čutil še 3 ure zatem, medtem ko sem kapsaicin na rokah imel vse do jutra, kljub temu da sem si jih večkrat spiral.

Tako pekoč čili ni ravno za redno uživanje, je pa zanimiva izkušna pojesti celega naenkrat. Sicer pa se ga priporoča bolj kot kak dodatek za golaž in omake, da nekoliko začiniš zadevo; surov le nekoliko preveč peče oz. žge.

No ob "eksperimentu" je v sobo naključno uletela še skoraj celotna družina, tako da je nekaj besed v videu namenjenim njim. Jogurtovih brkov pa ne bi komentiral, so v podporo organizaciji Movember, če že pravih nimam :).

Za surftrip sem dobil na posojo Nokio 808 Pureview, katera se ponaša s fotoaparatom in 41megapixli. Vem, ni vse v megapixlih ampak v objektivu, vendar je kljub vsemu tehnologija v telefonih konkretno napredovala in je sposobna delati zelo kakovostne fotografije. Pri modelu 808 Pureview velik senzor omogoča nadvzorčenje slikovnih pik, torej kombiniranje več slikovnih točk v eno “veliko slikovno točko”. Veliko se je govorilo o tej tehnologiji in kakovosti slik, vendar takih slik vsekakor nisem pričakoval... pravzaprav tako pozitivno, da je kar botrovalo temu zapisu.

Tehnologija napreduje toliko hitro, da kompaktni fotoaparati pravzaprav ne prinašajo nobene tolikšne prednosti več pred telefoni, da so pravzaprav že čisto odveč in jim bo zagotovo v parih letih odklenkalo svoje. Podobna zgodba je bila z mp3-ji, saj kdo pa še uporablja razne iPode ipd., razen miniaturnih pri rekreaciji? Edino prednost, ki jo vidim, je v vodoodpornosti... pa tudi na tem področju se pri telefonih nekaj premika.

Nekaj let nazaj sem si kupil DSLR-ja (Canon EOS 400D), katerega pa od začetne vneme uporabljam le še poredko. Telefon imaš vedno pri sebi in lahko brez vnaprejšnjega planiranja ovekovečiš trenutke, medtem ko moraš fotoaparat dodatno prenašati naokrog. Celoten dopust sem tako brez problema lahko poslikal s telefonom (tudi nočne fotografije), naredil preko 300 slik in vse so zadovoljive oz. enako dobre, kot če bi imel pri sebi fotoaparat. Nobene potrebe po dodatni "prtljagi" torej :).

Zadnji mesec nisem nekaj objavljal, saj smo se s prijatelji odpravili na krajše potepanje na Kanarske otoke. Naš surftrip se je pričel 23. septembra letom iz Trsta v Barcelono, kjer smo najprej prenočili dva dni in nato 25. odleteli naprej na Fuerteventuro. Na žalost namreč ni bilo neposrednih letov oz. so bili iz Milana vendar nekoliko dražji, po vsej verjetnosti pa bi nas ta opcija prišla na koncu ceneje. Barcelona, ki jo bom opisal še v kasnejšem prispevku, je bila zgolj vmesna postaja, saj smo kupili let znotraj leta.

Na surftrip se nas je sprva odpravilo pet, kasneje pa sta se pridružila še dva, ki sta si posebej urejala stanovanje, avto, le družili in srfali smo skupaj. Izlet smo hoteli izpeljati z minimalnimi stroški (letalske karte, prevozi, nočitve), vendar smo na koncu prekoračili predvidene - 550€, saj smo se ušteli pri precej dragi Barceloni, kljub temu da smo bili tam le 3 dni. Fuerteventuro smo izbrali zaradi ugodnih srferskih pogojev, medtem ko sta turistično otoka Gran Canaria in Tenerifi seveda bolj razvita in priljubljena. Otok se "deli" na severni angleško/irski del, medtem ko je jug predvsem nemški. Nastanjeni smo bili popolnoma na severu v Corraleju v kompleksu Oasis Dunas. Mestece je polno takih ograjenih resortov, znotraj katerih so bazeni okoli pa apartmaji, kamor ljudje pridejo počitnikovat, dopustovat. Nas to ni zanimalo in smo v apartmaju preživeli bolj malo časa, temveč smo se raje potepali naokoli. Osebno me je precej presenetilo, koliko Slovencev je bilo na otoku, srečal si jih v trgovini, na cesti, v vodi... da ne omenjam, da sem sredi recepcije, kjer sem "kradel" internet, nič hudega sluteč srečal sošolca.

Povprečen dan

Načeloma smo se zbujali okoli 8-ih, 9-ih, nakar je seveda sledil zajtrk, prebiranje knjig, internetni opravki. Nato smo se okoli 11ih odpravili v trgovino po hrano in vodo za na plažo. Kot sem že omenil, smo se vozili na različne spote, saj niso bili vsepovsod dobri pogoji za srfanje. Na plaži smo ponavadi preživeli dobršen del dneva, bili v vodi več ur... pedlali, padali, srfali na valovih. Zvečer smo si pripravili še topel obrok in od utrujenosti hodili tudi kar zgodaj spat.

Surf spoti

Srfali smo predvsem na severnem delu otoka, najpogosteje v Cotillu, na Punta blanci, Flagbeachu, zapeljali pa smo se tudi v Tindayo, na Rocky point ter plažo Esquinzo. Pogoji na beach breakih (peščene plaže) niso bili vedno najboljši, saj so se večinoma valovi samo vzdigovali iz vode in nato zapirali, vendar je bilo kljub temu nekaj dni prav solidnih. Imeli smo tudi rahel problem, saj lokalno nismo poznali reef breakov (skalnato dno) ter kje na spotu ležijo kakšne skale, kje se gre v vodo, kakšen je tok, ali "deluje" spot ob plimi/oseki... Plima in oseka se na dan zamakneta približno za 45 minut, tako je v nekaj dneh razlika zelo očitna in ti potem tudi spremeni urnik srfanja, saj so bili na nekaterih spoti boljši ob osekah, medtem ko drugi ob plimi.

Ob dobrih pogojih se je recimo na Punta Blanca reefu znašlo tudi 50+ srferjev v vodi, vsi čakajoč na svoj val... tako da je bila lahko tudi precejšnja gneča. Moral si se izmikati ostalim, hkrati upajoč, da te tudi kdo ne povozi, zbije... Hvala Dino, da si se izognil moji glavi! :)

Ceste

Prometna infrastruktura na Fuerteventuri je precej zanimiva. Nič posebej velika naselja, mesteca, pa same enosmerne ceste. Glavne ceste so bile asfaltirane, do plaž pa so bile večinoma speljanje makadamske poti, kjer džipi pridejo še kako prav. Mi smo imeli najeto Opel Astro, ki ima mimogrede daaaleč najbolj zgrešen, nejasen, zmeden uporabniški vmesnik za potovalni računalnik. V dveh tednih smo naredili okoli 1000km od tega 200 po makedamu. Bencin je bil napram Sloveniji precej poceni, gibal se je okoli 1,15€ za liter, tako da smo za 1000km tankali 75€, vendar smo imeli zaradi makadamskih poti in 5-ih srfov na strehi nekoliko večjo porabo.
 

Cene so izračunane na osebo za 5 oseb:

Skupaj = okoli 650€







p.s.: večina fotografij je posnetih s telefonom Nokia 808 Pureview, hvala Nokii za posojo.

Pred kratkim se je, kot lahko tudi že iz objave poprej razberete, na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v sklopu svetovnega inženirskega foruma, ki se je odvijal letos v Ljubljani, zvrstil tudi Forum za mlade inženirje. Na njem se je zvrstilo nekaj zelo zanimivih predavanj: od uporabe tabličnih računalnikov v gradbeništvu, projektiranja in sodelovanja na daljavo, gradnje objektov na luni in v vesolju in še marsikaj. Forumu je sledil še obisk v podjetju Trimo.

8:00-9:00	Registration and Opening
9:00-9:15	Welcome Speeches
	Mag. Črtomir Remec	President of the Slovenian Chamber of Engineers
	Matjaž Mikoš	Dean of the Faculty of Civil and Geodetic Engineering
9:15-10:15	Luka Vojnović, Slovenia	Technology for Absorption Thermal Ground Energy With Energetic Geotechnical Elements
	Marko Ahčin, Slovenia	Energy Efficiency and Energy Performance Certificate for Multi-Storey Residential Buildings
	Emilio M Colon, Costa Rica	Tablets simplify construction management
10:15-10:25	Coffe and Networking break
10:25-11:15	Miloš Todorović, Slovenia		Workshop: Benefits of BIM and Multi-Discipline Collaborative Environment
11:15-11:30	BEST		Presentation of Best Organization
	IAESTE		Presentation of IAESTE Organization
11:30-11:50	Prof. Tai Sik Lee, South Korea		Sustainable Engineering for Extreme Environments – Earth & Space
11:50-12:00	Coffe and Networking break
12:00-12:40	Mag. Danijel Zupančič, Slovenia		The Aspect of Sustainable Development in Engineering Practice
	Acad. Peter Fajfar, Slovenia		Role of Structural Engineering in Seismic Risk Mitigation
12:40-12:45	Žiga Vavpotič, Slovenia		Closing Ceremony
12:45-13:00	Assembly for departure to Trimo d.d.
13:00-18:00	Trimo d.d		Visit of production of company Trimo d.d. Round Table: Inovations