Mikec blog

Stvar je taka stoji pa tako! Izvedli smo 2. zasedanje, tokrat sicer v mnogo manj številčnejši zasedbi, glede letošnjega smučarajanja. Pretekla nedelja je bila le uvod v današnji precej produktivnejši sestanek. Vsak oborožen s svojim katalogom določene turistične agencije smo se zbrali v Lokalu Patriot in debatirali o prečudovito visokih letošnjih cenah. Storitve so se namreč zelo dvignile, relativno poceni pa so ostali le še termini po novem letu (dva tedna, ko nima noben časa - izpiti, zaključki konferenc...) ali pa naprej aprila, ko že lahko primanjkuje snega.

Ob prelepih cenah Francoskih letovišč smo že obupali ter iskali možne rešitve za preživetje počitnic v slovenskih Alpah, ko smo po naključju odkrili nekoliko "manjše" letovišče, Valmeinier, in v terminu počitnic relativno poceni bivanje. Apartma za 6 oseb - 6 nočitev, 6 celodnevnih kart -> 307€ na osebo, medtem, ko bi v Les2Alpes ali Tignesu odšteli preko 400€ (lani še 300€). Seveda je tud potrebno upoštevati še prevoz tam nekje 60€. Valmenier ima okoli 150 km smučarskih prog ter 5. na lestvici v urejenosti snowboard parka v Franciji oz. 15. v Evropi, obenem pa ponujajo tudi smučanje po t.i. celcu oziroma nesteptanem snegu.

Današnje zaslišanje naše izvrstne slovenske atletinje, Jolande Čeplak, ni dobilo končnega epiloga. Osumljena je bila, kot mnogi že veste, nedovoljenega jemanja poživil, katere so našli v preiskavah vzorcev urina. Da bo zadeva dobila epilog pa morajo na zaslišanje pripeljati še strokovnjaka biokemije ter reprezentančnega zdravnika, Rastka Stoka, ki sta odvzem urina tudi opravila. Tako torej Čeplakova še naprej ostaja suspendirana, nadaljnja zaslišanja pa se bodo morala izvršiti do 20. novembra tega leta.

V primeru, da se izkaže, da je nedolžna, lahko rečem, da mi je precej žal teh naših slovenskih športnikov, ki jih mediji ob sumu jemanja takoj "bombardirajo" in psihično popolnoma izmučijo, na koncu pa se izkažejo za nedolžne. Takrat se uspe pobrati le najboljšim, sam pa sem mnenja, da Jolanda vsekakor je takega kova športnika.

Odgovor se glasi Favicon. To je majhna ikona - sličica, ki se nahaja poleg spletnega naslova. Obenem tudi nekoliko popestri ter pomaga pri pomnenju katere izmed spletnih strani. Favicon se nato pojavi v nekaterih brskalnikih tudi v zaznamkih (v Firefox-u npr.)



Slučajno sem brskal po spletnih strani in čisto po naključju pomislil na to kakšen favicon imajo spletne strani bloggerja (na oranžni podlagi B) ter se nato odločil, da si svojega prilagodim. Seveda prvo kar je, je bilo potrebno vprašati strica Googla kako se doda favicon na blogger blog in iskanje se obrestuje še prej kot v minuti. Izdelal sem le še preprost design m-ja -> kratica za mikec.si ter vključil v xhtml kodo bloga.

Statistika... prisotna vsepovsod, četudi jo marsikdo sovraži, nekdo vedno dela izračune, pregled dela ali drugih stvari. Da sam nisem izjema, imam na blogu naložen del "kode", katera beleži vsak vaš obisk. Statistiko vodim preko Statcounter.com, kjer se piše zgodovina brskanja po blogu (npr. kaj vpišete v Google, Najdi.si ter vas nato ta besedna zveza pripelje na moj blog).

Prilagam nekaj najzanimivejših iskalnih besed:

• e redovalnica
• metalska moda
• 1. september 2007, vodice, poroka
• cepki mame
• na gobec
• oddaja trenja
• www. mama manka radio.1 .si

Izbor še ni tako ekstremno pester, saj blog pišem manj kot dva meseca. Zanimivo pa je tudi, da so ponedeljki daleč najbolj obiskani in vedno rekord obiska pade na ponedeljek. Sklepam, da ljudje po vikendu pridejo prvi dan v službo in vmes malo pobrskajo za novicami vikenda, za dijake mi pa nič tehtnega ne pride na pamet. Mogoče, nisem šel ravno preverjati objav, v ponedeljkih pišem tiste najzanimivejše, kar se je čez vikende zgodilo, pripetilo in bralce najbolj pritegne. Iz grafa je razvidno, da so četrtki najmanj obiskani, kar pa lahko potegnem črto, ker takrat ni konkretnejših objav (šola popoldne, ...), drugega razloga sam ne vidim.

Prilagam sliko septembrskega mesečnega obiska na blogu:

Naša šola (srednja elektro šola in tehniška gimnazija) je nadgradila svoj forum na phpBB 3 različico. Forum je sicer šele poskusna različica (RC - release candidate), vendar je že dovolj stabilna, da smo lahko nadgradili. Izgled je po mojem mnenju zelo pregleden, stilsko privlačen in kot bi v spletni sceni rekli WEB 2.0. V phpBB 3 je dodanih še mnogo funkcij tako v administratorski / moderatorski / uporabniški nadzorni plošči, s tem kupom možnosti nastavitev pa so se, pohvalno, tudi precej približali plačljivi različici foruma IPB. Na šolskem forumu potekajo debate o dogajanju na šoli, ekskurzije, koncerti, splošne debate in še marsikaj. Torej, če prihajate iz naše šole si je forum vredno (obvezno!) dodati v zaznamek ter ga vsaj obiskovati, če ne že pisati odgovorov na njem, saj zveste vsa aktualna dogajanja.

http://forum.sc-nm.si

Naslednji mesec boste ob računu za energijo prejeli brezplačen bon za novo varčno sijalko. Bon boste lahko unovčili v trgovinah, napisanih na samem bonu, varčna sijalka pa bo imela moč 21 W = 100 W navadne žarnice. Direktor HSE (Holding slovenskih elektrarn), Damjan Koletnik, svetuje, da:

V čem je razlika med navadno in varčno žarnico?
Varčne sijalke namreč mnogo bolje izkoristijo električno energijo. Medtem, ko navadne žarnice izkoristijo 10 %, varčne sijalke kar 50 %! Kam gre preostala energija? V toploto namreč. Na leto bomo prihranili toliko električne energije, kot jo proizvede hidroelektrarna Boštanj. Varčna sijalka namreč porabi kar petkrat manj energije kot navadna, njena življenjska doba pa je osem tisoč ur, to ob povprečni porabi pomeni osem let.

Če mogoče poslušate kdaj novice na radiu Sraka, ste verjetno opazili da se napovedovalci novic velikokrat zmotijo... Ne vem zakaj take osebe ne premestijo na drugo delovno mesto na radiu ter dajo na mikrofon nekoga, ki mu jezik nekoliko bolj teče. Razumem, da se lahko človek zmoti, vendar v takšni frekvenci je pa že malo preveč... Prilagam današnjo zmoto, mene je lepo nasmejala. Napovedovalec ima težave pri izgovorjavi zelo znanega litovskega košarkarja Šarunasa Jasikevičiusa, ki ga vidite na sliki. Sam ne poslušam radia Srake zaradi pretežno t.i. "goveje" usmerjenega izbora glasbe, poslušam le Novice, zaradi potreb službe.

Če pregledujete kaj SiOL-ov Blogos (agregat), se morda sprašujete, zakaj se je moj blog danes tako velikokrat pojavil med "novimi" objavami. Finta je bila v spremembi nastavitev moje domene mikec.si, tako da sedaj ni več nadležnega hrošča, ki je ob kliku na sliko onemogočal z gumbom nazaj povratek na prejšnjo stran. Sedaj deluje vse tako kot mora.

Slika Blogosa, koliko prispevkov je bilo naenkrat med "novimi" =)

Nekoliko daljši, vendar zato nič kaj manj zanimiv intervju s profesorjem bostonske univerze ter dopisnim članom SAZU, dr. Antonom Mavretičem. Intervju je bil objavljen v Delu, in sicer 11.9.2007. G. Anton Mavretič je včeraj predaval na ŠCNM, kot sem zapisal že v tem prispevku.

Od daljnih kozmičnih prostranstev do mikroskopskih drobcev na Zemlji

Inženir elektronike prof. dr. Anton Mavretič je v ZDA naredil sijajno znanstveno-tehniško kariero. Med drugim je na sloviti univerzi Massachusetts Institute of Technology (MIT) razvijal in sprojektiral enega od raziskovalnih instrumentov za doslej najbolj oddaljen človekov izdelek v vesolju. Šlo je, in še vedno gre, za vesoljsko kapsulo Voyager, ki je 15. avgusta 2006 dosegla razdaljo 100 astronomskih enot. To pomeni, da je bila že stokrat dlje kot je Zemlja od Sonca.

Kakšna konkretno je bila vaša vloga pri projektu Voyager?
Bil sem glavni razvojni inženir za meritev solarnega vetra, v bistvu lahke plazme, oziroma za instrument, ki je potem to meril. Skupina je bila razmeroma velika, 10 do 12 inženirjev, precej je bilo tudi fizikov. To smo delali vsega skupaj mislim da pet let, pred tem pa še pet let nekaj satelitov, ko smo se pripravljali na to veliko delo. Sonda je tehtala približno 10 kilogramov, kar ni veliko, moč je bila samo 10 vatov in je takrat, v 70. letih, stala 10 milijonov dolarjev. Tako da je bilo vse na deset.
Sonda je bila popoln uspeh. Zdaj je že na oni strani meje sončnega sistema in zanimivo je, da še vedno komunicira.

Koliko časa potrebuje radijski signal za pot do Zemlje?
Več mesecev, čeprav potuje s hitrostjo svetlobe. Sončeva gravitacija je ne more več potegniti nazaj in zdaj gre proti Alfi Kentavra, naši najbližji zvezdi.Samo oddajnik bo delal še do leta 2018, ko ga bodo ugasnili.

Sončne celice zdaj ne morejo več delovati, kakšen vir energije pa ima?
Tako imenovani RTG, Radio Thermal Generator, je torej na jedrski pogon. Takrat so predvidevali, da naj bi vzdržal približno 30 let, zdaj pa vse kaže, da je ostalo več energije. Večino instrumentov, tudi našega, so seveda že izključili, da bi zmanjšali porabo. Kaj še deluje? Oddajnik, da lahko zarisujejo pot sonde, vendar tu in tam še vključijo tudi kamere, da se malo zasukajo in se občasno »razgledajo« naokrog. Glavni projektant je bil pokojni dr. Carl Sagan – ne vem, ali se ga še spomnite.

Znanstvenik in znanstvenofantastični pisatelj?
Ja, on. Zelo dobro sem ga poznal. Kar pa se tiče, same sonde, bo po mojem minilo še na tisoče let, preden bo prišla v bližino kakšnega planeta omenjene zvezde.

Do tja je štiri svetlobna leta, kajne?
Ja, približno. Mislim, da je to južno od ravnine ekliptike, torej na njeni »spodnji« strani.

Mogoče ga bo čez tisočletja ujela kakšna visoko razvita civilizacija in v njej prebrala vaše ime.
Tudi to se lahko zgodi (smeh).

In potem, ko je bil projekt končan?
Skupina se je razdelila: večina je ostala tam, kar pa je bilo tehniških strokovnjakov, smo šli na različne univerze. Jaz denimo na Harvard, kjer sem delal nekaj podobnega. Šlo je za projekt Coronagraph oziroma za merjenje izseva Sončeve korone.

Ob popolnem mrku se jo lepo vidi.
Ja, tiste ognjene izbruhe, protuberance. Od tam prihajajo na Zemljo ultravijolični žarki. Kot veste, dosežejo tudi Zemljo in so lahko zelo nevarni, če se z njimi preveč opečemo. Korona je izvor Sončevega vetra in Sončevih energijskih delcev. Eni priletijo nazaj v Sonce in se regenerirajo, drugi pa gredo v vesolje in nekateri priletijo tudi na Zemljo. Izmeriti je bilo treba gostoto in ugotoviti, kako naj bi to izgledalo tam na Soncu.

Kako je to potekalo?
Začeli smo z raketami. Raketa, opremljena z merilnim instrumentom, se dvigne do recimo 150 kilometrov in se vrne nazaj. Instrument je vedno usmerjen na rob Sonca in korone. Sonce zakrije, da ne sveti v elektroniko, potem pa od roba navzven skenira svetlobo.
To je trajalo skoraj štiri leta; potem sem postal profesor na bostonski univerzi. Instrument so zatem hoteli montirati v satelit, pa je bil pretežak. Svetlobni merilniki so vedno nekoliko težji in večji od drugih, pač zaradi teže optike itd.

Zlasti zaradi leč v objektivih.
Ja. Bil je pretežak celo za raketoplan, pa tudi denarja zmanjkuje. To je bilo še pred Hubblom, ki je bil strašansko drag. Tolikšne stroške si lahko privošči samo Amerika, drugi si jih ne morejo. Samo tam je toliko denarja, da je to izvedljivo. Res pa je, da denar za tako reč mora biti, drugače bi znanost propadla. Gre za dobrobit vsega sveta.

Od tega imamo vsi korist, podatki so na voljo vsem.
Tako je. In vemo, kam gre ta uboga Zemlja. Bojim se, da zanjo ne skrbimo dovolj. Kratko malo porabimo več energije, kot bi bilo treba. Naš planet se segreva, na milijone ton plinov ostaja v vesolju.

Ampak ZDA niso podpisale kjotskega protokola.
Niso. In to ni prav. Znanstveniki in civilna družba morajo pritiskati na politike, ki tega navadno ne berejo. Nimajo časa.

Pa industrijski dobički jih skrbijo.
In kako bodo to dopovedali Kitajcem, mi ni jasno. Ne vem. Upam, da bo nafte kmalu zmanjkalo, da bodo ljudje začeli razmišljati o alternativah. Energija iz alternativnih virov je resda zelo razpršena, toda če vse to združiš, dobiš zelo veliko.

Vrniva se še nazaj. Šli ste torej na bostonsko univerzo. Katere predmete ste predavali?
O elektroniki. Na tej univerzi sem delal 17 let. Takrat mi je podjetje Analogue Devices za dobo petih let podarilo približno pol milijona dolarjev. S tem denarjem sem si potem opremil laboratorije, štipendiral nadarjene študente itd. Za univerzo je bilo torej vse brezplačno. Zaupali so mi, ker sem imel z razvojem instrumentov za vesoljske raziskave še iz MIT veliko izkušenj.

Kaj so imeli oni od tega? Diplomante?
Tako je. Na elektrotehniki sem uvedel dva nova predmeta, zaradi katerih je šlo potem veliko mojih študentov delat v to podjetje. Za Analogue Devices je bilo to seveda dobro.

Skratka, dobra naložba.
Zelo, bilo pa je tudi sodelovanje. Tega recimo v Sloveniji ni, ali pa je takih kooperacij vsaj zelo malo; morda zato, ker je industrija tu preveč razdrobljena, ne vem. Tam so moji študentje potem dobili zelo dobre položaje. Delali so recimo neko čisto novo tiskano vezje, kaj vem, neki operacijski ojačevalnik. In vsakokrat, ko so predstavili kak nov izdelek, so me poklicali tja. Take izdelke se v prvi fazi zasnuje z računalnikom, naredi se simulacija itd. In potem moraš novi izdelek predstaviti skupini strokovnjakov iz podjetja. Vselej sem bil zraven, pogosto sem potoval med tem podjetjem in univerzo. K temu te prisilijo študenti, ker potem pridejo nazaj in se radi pohvalijo, češ, predstavili smo naš novi izdelek, pridi še ti, boš videl itd.
Včasih v njihovi skupini tudi kaj zaškriplje, saj vedno ne gre vse tako gladko. Spominjam se primera z enim od mojih študentov, ki je zagovarjal svoj operacijski ojačevalnik na silicijevi rezini. To gre tako. Podjetje ima 6 do 15 svetnikov, fellows jim pravijo. Ko zaposleni strokovnjaki enkrat dosežejo visok položaj v podjetju, dobijo enako plačo kot njihovi kolegi iz komerciale. Ker te kot tehniškega strokovnjaka tako zelo potrebujejo, te ne morejo poslati med menedžerje. Sicer pa ti ljudje tudi nočejo delati v komerciali in tam uradniško prekladati papirje.

Seveda, to ni zanimivo.
Ne, ni. In, če se vrnem k prej omenjenim fellows, gre to takole. V sobo jih pride kakih pet, to so glavni inženirji podjetja, in še nekaj mlajših inženirjev. Tem ljudem je treba predstaviti bodoči izdelek, pri čemer vedno pride do zagrete strokovne razprave. Novo tiskano vezje namreč podjetje ogromno stane.

Ves razvoj, drage inženirske ure itd.
In stari mački zato seveda ne dovolijo, da bi se delalo kar nekaj tja v tri dni. In to je precej hudo. Tudi mojemu študentu takrat ni uspelo. Svetniki so mu našteli nekaj več kot deset pomanjkljivosti, ki jih je bilo treba odpraviti. Kar je normalno, saj drugače ne more biti. Študent je navsezadnje premlad.

In ne more že kar prvikrat narediti vse brezhibno. Saj tega od njega najbrž niti ne pričakujejo.
Ne, sploh ne. Zadeva je tako zahtevna, da se zaradi tega nihče ne razburja. Nadarjenega mladeniča pa moraš seveda spodbuditi.
Potem je vse skupaj popravil, vrnila sva se in je šlo, na vse je pravilno odgovoril. Potem so naredili prototip, ki se je tudi dobro posrečil. Tistega fanta sem pred kratkim srečal na letališču in povedal mi je, da zdaj že vodi skupino 12 inženirjev. Drug moj študent je zdaj postal predsednik velike gospodarske družbe. Pred tem me je vprašal za nasvet, ali naj položaj sprejme ali ne.

Seveda, to je težka in pomembna odločitev.
Je, vendar se ni odločal samo zaradi denarja. Skrbelo ga je tudi, ali bo zmogel. Potem me je vzel s seboj v podjetje, kjer mi je predstavil takratnega predsednika in ves upravni odbor. Prosil me je, naj jih jaz malo sprašujem, kakšen je položaj podjetja itd., da se bo lažje odločil. Že prej jim je povedal, da bom prišel z njim, ker bi rad vedel, kakšno je moje mnenje. V tem primeru so morali pa oni paziti, kaj govorijo, ker so ga hoteli imeti. Na koncu se je vse dobro izšlo.
V vsej karieri sem imel okoli dva tisoč študentov. Če vzameva predmete, ki sem jih predaval, in upoštevava, da je študentov v enem letniku povprečno 40, se jih v toliko letih kar nabere.

Kaj ste še delali na bostonski univerzi?
Med drugi še nekatere projekte skupaj z Naso in univerzo MIT. Kot rečeno, je veliko fizikov ostalo na MIT, potem smo pa od Nase dobili projekt, nekoliko podoben Voyagerju. To je bila spet priložnost, da bi na satelitu Wind delal podoben instrument kot za Voyager, vendar me ni bilo na MIT, saj sem bil na bostonski univerzi. Potem smo se fiziki z MIT in jaz z naše univerze organizirali in šli v projekt z Naso. Tudi ta je trajal štiri leta. Delal sem s študenti in 1,3 milijona dolarjev smo porabili za razvoj, projektiranje in izdelavo elektronike.

Kakšen satelit je bil to?
Bila sta pravzaprav dva, Polar in Wind. Spet je šlo za merjenje protonov in elektronov v določeni razdalji od Zemlje. Namreč še vedno nimamo popolne slike o tem, kar prihaja s Sonca na Zemljo. Sicer je že zelo doba, vse nam pa še zdaj ni jasno. Prvi satelit ima polarno trajektorijo, drugi, solarni, pa kroži nekoliko višje, in to v ravnini ekvatorja. Dokončana sta bila leta 1993 in oba delujeta še danes.
Sodeloval sem v še enem Nasinem projektu, v katerem pa je šlo za posebno vrv. Stratosferski balon za raziskovanje ozonske plasti, to je na višini 15 kilometrov, je namreč opremljen z merilnim instrumentom, ki se obešen na vrvi pod njim spušča in dviga. Vrv se je rada strgala, kar se je za dragoceni instrument seveda slabo končalo. Leta 1983 sem s svojimi doktoranti prišel nazaj na Harvard. Vrvi sem naredil na novo, iz kevlarja, in se niso več trgale. Še danes so v rabi. Na Harvardu so nalogo preveč zapletli, zato sem jo moral poenostaviti. Včasih pa pridejo zelo prav tudi izkušnje.

Delali ste tudi v gospodarstvu.
Ja, v polprevodniški industriji, kjer proizvajajo ogromno vrst tiskanih vezij. Za take izdelke potrebujejo stroj, ki stane 4 do 8 milijonov dolarjev. Vse se dela s plazmo, in to globoko na nanoskali. Plazma je plin, ki je razpadel na atome, torej je neke vrste kaos, če pa hočete atom za atomom gladko in čisto naložiti na neko površino, morate plazmo zelo dobro kontrolirati. Delovna operacija te vrste se mora končati recimo v nekaj minutah, kar ni ravno lahko. In prenos elektronske energije v plazmo je zelo zapleten. To je glavni problem. V podjetju Radio Frequency Power Products sem se z njim ukvarjal pet ali šest let.

Profesor dr. Anton Mavretič, predavatelj na bostonski univerzi v ZDA, je imel danes predavateljsko uro v veliki predavalnici Šolskega centra Novo mesto. Leta 1972 pa do 1979 je delal za ameriško znanstveno agencijo NASA in tudi veliko pripomogel pri projektih Voyager. WTF Voyager, bi rekla današnja mladina... Voyager 1 in Voyager 2 sta vesoljski plovili - sondi, ki so ju leta 1977 izstrelili v vesolje ter še danes potujeta in pošiljata različne podatke na Zemljo, kar pa kljub skoraj svetlobni hitrosti pošiljanja, traja neverjetnih 28 ur! Od Zemlje sta po besedah g. Mavretiča trenutno oddaljena približno 104 astronomske enote (1 astronomska enota je oddaljenost Zemlje od Sonca -> približno 150 milijonov km), torej po izračunih je to nekje 15.300.000 kilometrov. Potujeta s pomočjo radioaktivnih snovi -> plutonij, energije pa imata zadosti do približno leta 2020, v prihodnosti pa naj bi že prosto vandrala po mlečni cesti.


G. Mavretič je v sodelovanju z NASA razvil elektronsko opremo za merjenje plazme, katera se nahaja na sami sondi.
Projekt je zahteval:

10 milijonov dolarjev, končni produkt bil težak 10 kg ter porabil 10 W moči.

Zelo impresivno, moram reči. Sledi še video prispevek o znanstveniku svetovnega kova:

Najprej moramo seveda domeno kupiti pri enem izmed ponudnikov. Izbira je zelo bogata, zato priporočam, da bodite pozorni, ker se cene precej razlikujejo.

Slovenski ponudniki:

Cene se gibljejo od 9€ pa do 25€ (letno) nekje, povsem odvisno od same domene. .com, .net, .org so najbolj razširjene domene ter zato tudi najbolj poceni, medtem ko so .info, .eu, .si par evrov dražje. Za domeno .si pa potrebujete še nekaj dodatnih stvar in prvo je podjetje, katero lahko registrira 20 .si domen. Zakaj je temu tako? Arnes (glavni t.i. registrator) ima take pogoje. Kljub temu, da so že lani obljubljali, da bodo lahko .si domeno registrirale fizične osebe, do realizacije ni prišlo.

Sami ponudniki domen, pa imajo v svojih ponudbah skrite različne bonbončke, za katere navadni smrtniki sprva ne vedo. Sam se si predstavljal, da po zakupu domene, greš v nadzorno ploščo domene (pri ponudniku) ter lepo samo preusmeriš domeno na željeni naslov. Temu pa ni tako, če nimaš pri njih zakupljenega še spletnega prostora, kar pride dodatnih nekaj € več na mesec. No ja, meni se ni zdelo vredno zakupiti spletni prostor, če ga popolnoma nič ne rabim in na račun tega so me pri podjetju, kjer sem zakupil, tudi lepo odslovili... K sreči pa se najdejo ljudje na različni forumih, ki so ti pripravljeni velikodušno pomagati. Na forumu Računalniške novice, me je uporabnik "mpapler" orientiral, tako da sem vsaj približno vedel kaj potrebujem -> t.i. gostovanje DNS-jev ali s tujko DNS hosting. Na spletu obstaja nekaj različnih brezplačnih ponudnikov, vendar ima vsak svoje prednosti/slabosti, pri večini pa seveda prevladujejo slabosti.

Končno sem našel uporabno spletno stran, pri kateri lahko registriraš tudi brezplačne poddomene -> npr. blabla.info.tm ali kaj podobnega. Ta se nahaja na spletnem naslovu afraid.org, katera ima najbolj pregleden uporabniški vmesnik izmed vseh spletnih strani, ki omogočajo brezplačno storitve v zvezi z domenani.

Najprej si je potrebno ustvariti račun oz. registrirati. Nato se vpišete v račun ter na levem menuju izberete Domains -> Add a domain. Nastavite parametre kot kaže sledeča slika:

Dobili boste sporočilo, da je domena "broken", vendar nič zato, kajti ni še vpisana v svetovni splet. Kliknete zopet Domains in v tem oknu se vam nato pojavi domena, katero ste vpisali. Tukaj lahko urejate SOA zapis (State of authority), kjer za .si domene nastavite TTL (time to live) na vrednost 86400 ter urejate tudi DNS domenske strežnike (povezava Edit secondaries). Če katerega zbrišete, glejte, da ga zbrišete tudi v nadzorni plošči, namreč morajo biti enaki!

Pod povezavo [ manage ] urejate poddomene, kam naj bo domena preusmerjana, se pravi kliknete ter izberete opcijo Forward to URL -> spletni naslov, na katerega bi pač radi imeli preusmerjeno domeno. Uredite poddomene, nepotrebne pa zbrišite (pod domeno mail.domena.com pustite tako kot je, vsaj pri .si domenah priporočljivo, pa tudi če nimate mail serverja).
Če imate zakupljeno .si domeno, potem mora domena prestati validacijo pravilnih nastavitev DNS strežnikov. To lahko preverite na Arnesovi strani. Vpišete domeno ter enega izmed DNS strežnikov -> preverite vsak DNS strežnik, in če kateri ne deluje, ga v nastavitvah (Edit secondaries ter nadzorni plošči domene) izbrišite.

OK: Domena blabla.si ustreza kriterijem za vpis v DNS.

Sedaj se vam lahko prikrade nasmešek na obraz. Edina stvar je le še to, da morate počakati, da vam Arnesovi strežniki preverijo domeno -> ob 8.00 ali 16.00, po uspešnem vpisu domene (dobite e-pošto) v sistem pa nato še osvežitev Arnesovih strežnikov ob 15.00 in voila, domena deluje!

Če imate kakršna koli dodatna vprašanja, na plan z njimi ;)
©

Obe gesli (poslani po e-mailu ter navadni pošti) potrebni za ustvarjanje NLB certifikata sta prispeli rekordno hitro. Res, da sem vplačal le obnovitev certifikata, saj se mi je prejšnji ob formatiranju trdega diska (ja... pozabil sem, da ga imam gor) zbrisal. Za prvotni certifikat sem čakal na pošto sigurno mesec, sedaj pa je bilo oboje poslano kar v petih dneh. 17. septembra plačana obnovitev, 22. že vse nastavljeno in delujoče. Izgubljen certifikat je potrebno namreč na banki preklicati, saj velja kot uraden dokument, obnovitev pa stane le polovično -> 10€.

Moram pa pohvaliti NLB, da so se končno odločili za podporo Mozilli Firefox. Tu ne mislim samega uporabljanja spletne storitve, katera je bila že prej mogoča, vendar samo ustvarjanje certifikata, torej samo tisti prvi korak. Pred približno pol leta je bilo možno ustvariti certifikat le v staromodnem Internet Explorerju, ga tam izvoziti in nato še uvoziti v Firefox, da je delovalo. Po novem pa lahko sam certifikat ustvarite kar v Firefox-u, tako da ni nepotrebnega izvažanja/uvažanja. Pohvalno, saj po mojem mnenju marsikateri uporabnik Firefox-a ni znal izvažati in uvažati certifikatov, tako da je zadeva sedaj precej olajšana za uporabnike spletne storitve NLB Klik.

p.s.: že imam varnostno kopijo certifikata na treh diskih =)

Včeraj smo se z razredom odpravili na športni dan s kajaki po zgornjem toku reke Krke. Spomladi smo sicer že opravili spust po spodnjem delu reke, tako da smo nekaj izkušenj že imeli. Nekje ob 10. uri smo se v vasi Krka po kratkih navodilih spustili v vodo in naredili nekaj vesljajev. Zgornji tok je občutno hitrejši od spodnjega, tako da je bil spust nekoliko bolj adrenalinski, pa tudi jezov ni manjkalo, katerih višinska razlika je presegala tudi 4 m. Glede na to, da je zgornji tok hitrejši, mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da se je prvi prevrnil že po prvi minuti =) Prevračanju ni bilo videti konca, skupna vsota pa se je sukala okoli številke 20, med njimi je bil tudi profesor.

Rekord v prevračanju pa držita zaenkrat D.M. ter M.J., katerima se je uspelo prevrniti kar 3-krat. Potrebno pa je poudariti, da sta imela krajši kajak, tako da je bil nekoliko nestabilnejši... Spust je trajal slabe 3 ure s končno postajo v Zagradcu. Za konec, voda ima presenetljivo moč utrujanja, saj je bilo po prihodu domov spanje pod nujno...

Po 5ih dneh mi je končno uspelo vzpostaviti domeno. Od sedaj naprej me lahko najdete na krajših naslovih in sicer:

Ne morete si misliti, koliko težav nastane ob samem vzpostavljanju, še posebej, če pri podjetju, kjer imate kupljeno domeno, nimate zakupljenega še spletnega prostora. Za vpis domene namreč potrebujete DNS strežnike in pri domenah .si še dodatna Arnesova preverjanja samih DNS-jev. Nisem si predstavljal, da je toliko komplikacij. Mislim sem, da le v nastavitvah domene vpišeš naslov, kamor naj bo domena preusmerjena, pa sem se krepko uštel.

Kmalu bom spisal še vodič, kaj in kako ravnati z domeno, da bi mogoče nekaterim, ki računajo na zakup, prihranil te muke.

iz mobilnih telefonov kličite na *323*1# in v naslednji uri in pol prispevajte pomoči potrebnim vsem, ki so utrpeli škodo v strahovitih poplavah na Gorenjskem. Glas oddate oddaji Trenja na POP TV-ju, kjer pravkar poteka tudi oddaja na omenjeno temo.


Po koncu oddaje pa lahko denar nakažete na:

• Rdeči križ
• Poplave Gruber
• Karitas
  

Vse najboljše smajli :-). Sicer en dan zamujam s čestitkami, vendar bolje pozno kot nikoli. Leta 1972 se je rodil smajli -> :-), katerega je izumil Scott Fahlman. Fahlman je pred 25imi leti prvič uporabil to zdaj zelo popularno zaporedje znakov. Prvič ga je objavil na spletni oglasni deski s pripisom: "Za izražanje smeha in šaljivosti predlagam znak :-). Preberite ga s strani". Smajli je danes prisoten pravzaprav vse povsod, če samo pogledate zgodovino svojih e-mailov ali v svoje tako imenovane "chat log-e" programa za neposrednjo dopisovanje (msn, irc, skype, ...), vidite, da jih kar mrgoli.

Fahlman je kasneje "izumil" še več znakov za sporočanje osebnega razpoloženja kot so -> :-( , 8-O , ;-)...

Včeraj popoldne kličem Sašo Đukiča. Ne veste kdo je to? Ga pa zagotovo poznate po njegovi vlogi -> mama Manka iz radia 1 oziroma drugih prireditev.

odlomek iz radia 1:

No ja, čemu sem ga sploh klical? Sašo Đukič je tudi izjemno dober voditelj, moderator in povezovalec programov raznih prireditev, tudi maturantskih plesov. Za slednjo prireditev sem ga poskušal tudi sam poklicati. Na drugi strani telefonske linije pa se je oglasil nekdo drug, nimam pojma kdo. Se predstavim, vprašam če je tam morda Sašo Đukič. Kaj dobim kot odgovor?

Jebemti, tle ni Sašo Đukič. Že en let jebemti razlagam, da to nej Sašo Đukič... adijo

Zanimiva situacija moram reči, za trenutek sem ostal brez besed, ker sem seveda pričakoval Đukiča, potem pa sem se začel smejati. Si morate predstavljati kako mora iti temu možakarju na živce, da že eno leto odgovarja na telefonske klice, da ta številka ni številka Đukiča... Ker je mama Manka tako popularna in iskana, je zadeva še toliko hujša. Na njegovem mestu bi številko najverjetneje zamenjal že po prvem tednu...

Žužkolonca me je v prejšnjem prispevku opomnila, da je danes ob obisku Matjaža Smodiša nastala tudi ena zanimiva fotografija z naslovom Pietrusa na gobec. Mislim, da mi ni potrebno posebej razlagati, kdaj je bil izgovorjen ta citat, če pa vam še sedaj ni jasno si oglejte tole objavo. Ostale fotografije pa lahko najdete na sledečem naslovu.

Matjaž Smodiš se je danes po včerajšnji vrnitvi iz Španije oglasil na šolskem centru Novo mesto, kjer mu je šolski center v dvorani Leona Štuklja pripravil velik sprejem. Udeležilo se ga je preko 2500 dijakov, tako da je dvorana pokala po šivih. Direktor šolskega centra, Štefan David, mu je ob tej priliki podaril tudi stekleni pokal, v čast, kaj Matjaž Smodiš pomeni celotnemu Novemu mestu, ne samo šoli.
Odprt pogovor, intervju je nato vodil trener zmagovite košarkarske ekipe (lani je osvojila naslov prvakov ŠKL, ki je ob bučni podpori premagala gimnazijo Bežigrad v Tivoliju) in profesor telovadbe, Đuro Oluić. Pogovor je potekal v sproščenem vzdušju in lahko rečem, da je bilo izredno zanimivo poslušati enega najboljših košarkarjev stare celine. Sprva so se vprašanja nanašala na aktualno evropsko prvenstvo, kasneje pa je bilo tudi nekaj čisto vsakdanjih. Izdal nam je, da seveda tudi košarkarjem ni bilo lahko po tekmi z Grčijo, kjer so izgubili za točko ter da moramo vseeno moramo biti ponosni na ta rezultat, saj skoraj nihče pred evropskim prvenstvom ni pričakoval, da bi lahko s tako ekipo posegli po višjih rezultatih. Apetit se je sicer po fantastičnih prvih petih zmagal že tako povečal, da nas je poraz z Grčijo popolnoma potolkel. Toda kaj smo dosegli v zadnjih letih? Da lahko slovenska reprezentanca premaga kogarkoli pa naj bo to Francija, Turčija, Nemčija ali katerakoli druga močna reprezentanca. Pred parimi letim jim nismo segli do kolen, sedaj se pa že enakovredno lahko kosamo z njimi, manjka nam samo še tista konstantnost, katera bi postavila piko na i. Pogovor je nanesel tudi na zadnjo tekmo proti Franciji, kjer bi moral naš Smodiš po pričevanju komentatorja Mihe Žibrata:

Pietrusa bi moral zdaj kar na gobec... Se opravičujem, se opravičujem, oprostite mojemu izrazu...

S tem črnim košarkarjem ima, kot pravi, odprt račun že od prijateljske pripravljalne tekme proti Franciji, nadaljevalo se je na tej zadnji tekmi za 7. mesto (dobro, da se je zadržal), račun pa naj bi po besedah zaprl na eni izmed zaprtih (brez televizijskega prenosa) prijateljskih tekem. Profesor Oluić ga je povprašal kakšne vzdevke ima, sam pa je odgovoril, da jih ima polno od Smokija do medveda in še marsikaj, doma pa se najpogostoje odzove na -> "Prid sm". =) Razprava se je nato po tričetrt ure zaključila z bučnim aplavzom in pričakovanji po medalji na olimpijskih igrah v Pekingu naslednje leto.

Za konec pa še izjava najbolj koristnega igralca v ligi NBA v sezoni 06/07, Dirka Nowitzkega, kaj si misli o Smodišu:

Kar se Smodiša tiče, lahko povem, da je eden najboljših igralcev na poziciji štiri. Je zelo močan in ima tudi dober met z razdalje. To je proti nam dokazal.

Voditeljica informativne oddaje 24 ur, Tamara Vonta, je imela danes zanimiv modni dodatek na roki. Meni zgleda vse skupaj kot, da bi imela metalsko zapestnico, saj veste, tiste s špicami. Verjamem pa sicer, da je to bil le dnevni navdih stilistke, ki pa je morala imeti precej slab dan za sabo =).

Videospot zelo znane slovenske rock skupine Dan D in pesem Le naprej. Čemu pa sploh objavljam ta spot? V petek, 14.9., po trgatvi je v gostilni v pogovoru s stricem beseda nanesla na televizijo, saj naj bi se jaz pojavil na njej. Meni sprva nič jasno, kasneje pa sva ugotovila, da so me namreč videli v videospotu od novomeške skupine Dan D. Pesem Le naprej je izšla na albumu Katere barve je tvoj dan, kateri je bil posnet v letu 2004. Še istega leta je imela skupina zdaj že tradicionalni koncert pred novoletnimi počitnicami v novomeškem domu kulture, obenem pa je snemala tudi gradivo za videospot pesmi Le naprej. V nekaj insertih se pojavi tudi moja pojava =), sami pa ugotovite kje...

Globalno segrevanje ena izmed vselej aktualnih tem v današnjem času. Posledica segrevanja naše oble pa je tudi pravkar odprta pot med Evropo in Azijo po severnem tečaju. Severozahodni prehod, ki poteka preko severa Kanade je tako popolnoma ploven, kar si je že stoletja želela množica pomorščakov in raziskovalcev. Po ugotovitvah evropske vesoljske agencije je taljenje ledu na Arktiki letos v tridesetih letih doseglo rekordno raven. Povprečno krčenje ledene ploskve je bilo do sedaj nekje 100.000 km² na leto, to leto pa se je površina zmanjšala za kar 1.000.000 km², kar je sapo vzemajoč podatek, glede na to, da je površina arktičnega ledu le še 3.000.000 km². Že sedaj je toliko onesnaževanja z izpusti, tako da upam, da kanadska vlada ne bo dovolila uničenja severnega ekosistema s trgovskimi ladjami, velikimi tankerji ipd., ki imajo seveda to krajšo pot definitivno v interesu.

Po besedah vodilnih klimatologov so v letošnjem 4. poročilu objavili neprijetne podatke v zvezi z segrevanjem ozračja. Opozorili so, da je Arktika eno najbolj ranljivih območij, kar se tiče globalnega segrevanja ter, da naj bi led na tem območju v naslednjih 70 letih popolnoma izginil.

p.s.: naš planet smo si sposodili od vnukov, naj tak tudi ostane.

Moje skromno košarkarsko mnjenje glede današnjih polfinalnih obračunov lahko opišem s palcem obrnjenim navzgor. Tekmi sta se mi zdeli zelo na nivoju in atraktivni za gledalce. Ne ravno toliko glede zabijanj, vendar vseeno se je igrala zanimiva, hitra tako imenovana Run and gun košarka.

Španija : Grčija
Izjemno težka, psihično izčrpljujoča tekma. Nobena izmed ekip se vse do zadnje četrtine ni uspela vsaj malo odlepiti, sprva pa je to uspelo Grški ekipi. Kakor dobljeno, tako izgubljeno. V četrtfinalni tekmi so nam tako Grki v zadnjih petih minutah uspeli odščipniti zmago, sedaj pa so bili sami žrtev končnice. Teža tekme se je kazala v živčnosti tako ene kot druge ekipe, vmes pa je prišlo tudi malo do vroče krvi. Špancem je uspelo v zadnjih petih minutah prehiteti in se celo nekoliko odlepiti od Grkov, katerim pa tudi s taktiko številnih osebnih napak v zadnjih dveh minutah ni uspelo ujeti Špancev, saj so le ti imeli mehko roko ter dovolj natančno izvajali proste mete. Semafor se je ustavil pri rezultatu 82 : 77 v korist za špansko reprezentanco.

Litva : Rusija
Rusija zagrizla v tekmo s polno paro. Po petih minutah je bil rezultat kar 11:1, tempo tekme je bil izjemen, igrala se je hitra, atraktivna košarka z zelo malo zgrešenimi koši. Litovska reprezentanca je uspela z njenim najmočnejšim orožjem, trojkami, rezultat v tretji četrtini izenačiti, vendar ne za dolgo, saj je Rusija z igralcem Utah Jazz-a, Andrejem Kirilenkom, ponovno pritisnila na plin in se nekoliko odlepila od Litve. Kirilenko na eni in Šiškauskas na drugi strani, vsak prvi mož svoje reprezentance izkoristila vsako žogo, ki sta jo dobila v roke, vendar Kirilenkova ekipa ni in ni izpustila vodstva vse do konca. Končni rezultat 86 : 74 za rusko reprezentanco.

Mislim, da tukaj sploh ni dvoma iz katere države prihaja Andrei Kirilenko:

Že sedaj v pofinalu smo gledali izjemne predstave, tako da bo jutrišnji finale evropskega prvenstva, upam da, vreden ogleda ter obenem prava poslastica za vse ljubitelje tega športa.

Zelo neprijetno se je ponoči sprehajati po parku, še posebej, če si sam. V nedeljo, ob dveh zjutraj, ko sem šel na izlet v Monzo, sem namreč pustil avto v Tivoliju in ker na tistih parkiriščih precej vlamljajo sem se ga odločil pustiti blizu tivolskega gradu, kjer so ena stanovanja (sem se dogovoril z lastnikom). Torej nato je bilo potrebno prehoditi pač celoten park in občutek ni ravno prijeten, ko z vseh strani slišite tiste, saj veste =) (če komu ni kapnilo, mislil sem severne jelene, kot bi se v takem primeru izrazil Zmago Jelinčič). No ja, brez problemov sem prišel mimo, zgleda da me niso opazili, ali pa se jim trenutno ni ljubilo težiti. Pred avtobus sem prišel še 10 minut prehitro, ob dveh naj bi bil odhod, vendar 10 minut čez 2 še vedno stojimo, ker dveh ni bilo. Zakaj? Ker so ju oropali... Kje? V Tivoliju, in to pri horsu. Najhuje je pa to, da je 10 ljudi gledalo in nobeden klical policije. Vse se je začelo z že čisto uveljavljenim in izrabljenim stilom: "Ej model, a maš 5€ za posodt, ti dam telefonsko". Ok, ti lahko prosim posodim 5€, če te ne poznam in že v naprej vem kaj je tvoj namen... Ta oseba mu potem ni hotela posoditi 5€, so se začeli tepsti in ker sta bila dva, sta tega, ki ju je "prosil" nekako zbila na tla. Kaj potem? Priteče takoj šest ostalih... Proti šestim pa dejansko skoraj nimaš nobenih možnosti, razen seveda, če obvladaš kako borilno veščino =). Vse skupaj se je končalo z 50€ lažjo denarnico in nekaj potplutbami.

Cela Ljubljana ve, da se tam dogajajo tako debilne in mentalno zaostale stvari, vendar ne ukrenejo ničesar. Po mojem mnenju, bi morali Tivoli, žal, še dodatno razsvetliti in policijske patrulje ob vikendih okrepiti. Sicer naj bi policija Tivoli, kot pravi, redno kontrolirala, vendar zakaj se še vedno dogaja tako veliko vlomov in celo ropi? V razmislek...

Ni lepšega občutka, res. Danes je v prvem letu starosti umrl trdi disk. Že 2. trdi disk, ki mi je v pol leta izdihnil dušo. Še zdaj verjetno nisem popolnoma dojel, da se je to res zgodilo. Prvi disk me zgleda ni izučil, saj še vedno nisem delal back up-ov, saj je bil, zdaj že pokojni disk, skorajda nov, vendar mi je kot zgleda obrnil hrbet. Že drugič mi je izpuhtelo preveč pomembnih podatkov -> od NLB klika (certifikat), katerega bo potrebno ponovno kupiti, službenih datotek, cel mesec snemanja ene oddaje, razni video prispevki, ki sem jih izdelal, pomembni maili itd., groza v glavnem. Glede na to kako se je dan čudovito začel -> samo 4 ure v šoli, potem še nepričakovana nagrada se je nato izjemno klavrno prevesil s to tragedijo. Računalnik sem takoj nesel k zdravniku, a mu ta ni oznanil pozitivne diagnoze. Potrebno je bilo dokupiti še en trdi disk, tako da upam, da bo sedaj 650 GB zadoščalo za vse moje potrebe in da bosta nova diska (eden 4 mesece, drugi popolnoma nov) zdržala nekoliko dlje in preden izdihnila, vsaj kazala kakšne sindrome, da se ju še preden se ponovno izgubijo podatki, zamenja.

p.s.: od sedaj bom zagotovo delal back up-e vsaj najpomembnejših podatkov in datotek.


Popravek - 12. september, 20:20: 160 GB trdi disk je vstal od mrtvih. Kar naenkrat spet deluje, nekateri podatki so pa vendarle šli... Kaj naj zdaj z 810 GB? =)

Po prihodu iz šole me je pričakala poštna pošiljka. Sprva mi ni bilo jasno, čemu naj bi jaz dobil paket, saj nisem nič naročil. Po odprtju mi je šele kapnilo, da sem dobil nagrado foruma Računalniških novic, saj sem bil izmed vseh članov, ki so v mesecu Avgustu objavili več kot 30 prispevkov, računalniško izžreban. Kot nagrado sem prejel knjigo Fotografirajmo digitalno 1. del. Res, da ni nagrada v veliki vrednosti, vendar ker je bila tako nepričakovana, me je še toliko bolj razveselila. V knjigi skratka piše vse, kar morate vedeti, da bodo vaše fotografije postale boljše.

V ponedeljkovi (10.9.2007) izdaji časopisa Večer na zadnji strani se je namreč pojavil tale blog =). V bistvu je šlo za opravičilo, ker so brez vprašanja objavili avtorske slike, ki sem jih objavil v tem prispevku. Sicer so slike objavili tudi v drugih časopisih -> Dnevnik, Direkt,... vendar so avtorju, ko jih je opozoril, da je to pač njegovo delo in s pomočjo mojega bloga dokazal, kdo je avtor, takoj bili pripravljeni plačati honorar. V Večeru pa sprva niso imeli namena plačati, vendar so se nato s fotografom le dogovorili in obenem še napisali opravičilo. Slike iz mojega bloga je namreč Saby objavila na tudi svojem blogu, Večer pa nato še v svojem časopisu.

Pravilno se je odločil. Ta človek definitivno ni primeren za predsednika. Predsedniško tekmo si je zastavil mnogo preveč optimistično.

Če ne zberem 15.000 podpisov podpore, je brez veze, da sploh kandidiram

V sanjah, se strinjam... Do sedaj naj bi zbral nekaj čez 7000 podpisov, v kar pa tudi dvomim, saj jih je mnogo bolj priljubljeni predsedniški kandidat, po javno mnenjskih raziskavah, Danilo Türk do včeraj zbral 10 800, ko je uradno vložil kandidaturo.

Zaenkrat je kandidaturo vložilo 5 kandidatov -> Peterle, Jelinčič, Gaspari, Pečaričeva in Türk, uradno potrjena pa sta zaenkrat le Peterle ter Jelinčič. Kandidati imajo pa še 15 dni časa, da zberejo potrebnih 3000 oziroma 5000 podpisov in pridejo v bitko za končno zmago.

Živ in cel prišel nazaj, huš =) Odhod našega busa je bil torej ob 2.00 izpred hale Tivoli, kjer smo krenili proti Fernetičem in nato naprej mimo Benetk do Monze. Okoli 9. ure zjutraj smo prispeli tja in se podali proti dirkališču. Dirka ima v Monzi poseben pomen, vse kar leze, hodi, skače, vse se zgrinja tisti dan proti dirkališču. Stare mame vse navdušene, ker lahko hupajo, tulijo, ter zraven navijajo za Ferrari. Moram reči, da bi za tak pohod proti dirkališču lahko dobili štampiljko kakega planinskega društva, ker hoje kar ni in ni konec. Do samega dirkališča smo peš potrebovali nekje 40 minut, nato pa še razne blodnje in iskanje dobre pozicije. Zjutraj so sprva dirkali dirkači GP2 serije nato pa še Porsche Supercup. Večina nas je kupila stojišča, ker so tribune namreč svinjsko drage, poleg tega pa se je potrebno pražiti na njih že kake 3 ure prej. Nekaj tribun je tudi zastonj, vendar vse nimajo LCD zaslonov, da bi si lahko sproti ogledoval dirko tudi po ekranu. Sprehanje po parku in iskanju dobre -> senčne pozicije je trajalo nadaljnje 2 ure, končali pa smo v šikani Variante Ascari, kjer smo našli še najboljši kompromis med senco ter razgledom na progo. Ob 14.00 so luči ugasnile, tribune so završale in že v prvem ovinku sta Massa in Hamilton rahlo trčila, tako da so bile reakcije navijačev precej burne. Med samo dirko sem poskušal tudi nekaj slikati, vendar mi ni ravno uspevalo najbolje, saj dirkači pripeljejo tam mimo s hitrostjo okoli 160 km/h, tako da je precej zamegljeno =).

Video prvega kroga. Kvaliteta je precej slaba, saj je snemano z digitalcem, bolj je poudarek na zvoku.

Kot lahko slišite, je frekvenca zvoka zelo visoka, tako da so čepki za ušesa kar osnoven pripomoček na dirkah. 10 minut je še zanimivo poslušati zvok, kasneje pa je to že kar velik napor za ušesa =).




Razočaranje po dirki je bilo očitno, saj je Ferrari osvojil le 3. mesto in nič drugega. Trume obiskovalcev so se začele počasi valiti proti izhodu parka in vse se je premikalo ekstremno počasi. Hoja nazaj je trajal (skupaj z vmesnim postankom za pivo, ker smo obupali) nekje slabo pol drugo uro. Ogromno!


Ogled formule ena lahko rečem, da je izredno zanimiv in osupljiv, vendar sam nisem za redno obiskovanje dirk (razen v primeru, da bi bil kje v vip ložah =) ), preferiram pa gledanje iz TV-ja, saj je na zaslonu dosti več informacij, udoben kavč,... razen seveda, če ste tako izrazit privrženec in se želite peči na tribunah =).

Slovenija ostaja namreč neporažena. Sreča nam je na tem evropskem prvenstvu kot zgleda res naklonjena. Pa ne samo sreča, tudi znanje in lahko rečem izredna zanesljivost ter moralna, psihološka stabilnost. Sposobni smo se tudi po izgubljanju -15 točk vrniti v igro in celo zmagati končnico. Danes smo zopet prikazali dobro predstavo v drugem polčasu. V prvem se je očitno videlo, da smo preslabo skakali v obrambi, kasneje pa se je to popravilo in za dobro obrambo -> pride dober napad. Turkom smo v zadnji četrtini barko potopili do konca. Vse skupaj pa se je začelo s trojkami Slokarja, ki moram reči, da me je pozitivno presenetil. Namreč nikoli ga nisem videl v dobri luči, saj se mi je zdel premalo odločen in neroden, sedaj pa se je odlično izkazal kar v "šuterski" vlogi. Trije meti za tri in devet točk. Meni se je ob njegovem metu kar smejalo, nisem si nikoli mislil, da je kaj takega kdaj sposoben. Seveda za odlično predstavo ni on edini krivec, vendar nanj gledam, kot povod za odličen niz v zadnji četrtini. Dobro igro je danes odigral tudi Nesterovič, ki je zanimivo, kar trikrat zabil! Ponavadi se odloči za polaganje, vendar to kar je danes pokazal, se tudi spodobi za takega centra. Pohvaliti je potrebno res vse, saj so se zbrali in zmago pripeljali do konca. Nekoliko sem sicer zatrepetal, da se ne bi ponovila zgodovina iz lanskega svetovnega prvenstva, ko so nas Turki pokopali z njihovimi meti za tri točke, vendar se k sreči to ni zgodilo in zmaga je ostala v naših rokah.


Bravo Slovenija, četrtfinale je tu! Naj odmeva slovenska glasba po Madridu -> med time out-i kot lahko slišite, jo stalno vrtijo.

p.s.: jutri ne bo nobene objave, v ponedeljek pa sledi prispevek formule 1 v živo iz Monze.

Apple je nedavno nazaj predstavil novo, 3. generacijo, zelo znanih produktov iPod, kateri so dobili nekaj novosti in celo dodatnega brata Touch. Kategorije so sledeče:

• iPod Shuffle
• iPod Nano
• iPod Classic
• iPod Touch

Torej kaj je novega pri vsaki kategoriji?

iPod Shuffle

• možnost izbire različnih barv
  

iPod Nano

• spremenjen dizajn
• manjša velikost (manjši, širši)
  
• večji ekran
  

iPod Classic

• nove kapacitete -> 80 gb ali kar 160 gb prostora!
• spremenjen dizajn
  

iPod Touch (zanimiva pogruntavščina, podobna iPhone-u)

• zaslon na dotik in s tem prilagojen uporabniški vmesnik
• 3,5 " barvni zaslon
• 8gb ali 16 gb prostora na disku
  
• podpora Wi-fi (802.11b/g)
• Safari (Apple-ova konkurenca Firefox-u in Internet Explorerju)
• Youtube
• iTunes
• povezava preko Wi-fi z Music Store
  
• debelina le 8 mm

Še malo vizuelne primerjave, več specifikacij pa najdete tukaj:

Ta ni normalen, ne vem kaj naj še drugega rečem. Nag skače po Ljubljani, se prodaja (podpise namreč), straši turiste, kaže kung fu udarce in še ostale bedarije. 29. avgusta sem objavil tole temo in te podpise, ki jih je takrat zbral njegov volilni štab na račun drugih kandidatov, je sedaj tudi prodajal po centru Ljubljane. Na ta način res da pritegne veliko medijske in ostale pozornosti, vendar taka pozornost nikakor ne more pozitivno vplivati na njegovo kandidaturo. V uvodnem delu prvega filmčka (na sorodni temi) pa celo prizna, da je "poseben" (duševno bolan - shizofrenija), kar mu je lahko potem nekako v opravičilo. V njegovo "nad umnost", kot sam pravi, v zastavljenosti kandidature pa zelo močno dvomim.

sorodne teme:

• Prodaja podpisov - Vest

Danes mi čas nekoliko beži iz rok -> zjutraj več kot prepotrebno spanje -> šola popoldne -> konkretno prehranjevanje - večerja -> služba, zato bom danes objavil že prej napisano objavo. Po dveh letih sem namreč našel zanimiv video, katerega sva ustvarila s sošolcem ob dnevu voda, 22. marcu, v prvem letniku. Najin prvotni pomen je bil, da nekako na nekoliko smešen način opozoriva na številne odplake in divja odlagališča ob naši dolenjski "lepotici", reki Krki. Skupaj s preostalimi sošolci smo pripravili tudi večjo razstavo in kasneje se nas je 5 tudi udeleževalo Parlamenta mladih reke Krke, na katerem smo poskušali v sodelovanju z mednarodnim parlamentom na nivoju mlajših generacij poskušali najti mogoče kakšne nove rešitve, da bi Krko ohranili tako kot je in kakovost vode morda celo izboljšali.

Video je bil izdelan leta 2005

Woooho! Katera napeta končnica, Vilfan ostal skoraj brez glasu. Razlog, da je ta novica objavljena tako "pozno" je tudi ta, da nisem upal verjeti, da bomo tudi mi kdaj imeli srečo na katerem izmed evropskih ali svetovnih prvenstvih v košarki v zadnjih minutah tekem. Če se malo spominjate prejšnjih let... naši košarkarji končnic enostavno niso znali primerno zaključiti in če je bila prednost manjša od 20 točk zadnjih 5 minut zadnje četrtine smo dramatične končnice skorajda vedno izgubili. Tokrat pa še vedno ne dojemam, da smo že drugič na enem evropskem prvenstvu v Španiji imeli srečo v zadnjih minutah. Lakovič na prvi tekmi v zadnji sekundi, sedaj pa se je 1,8 sekunde pred koncem roka zatresla enemu najboljših igralcev tega planeta, Tony-u Parkerju, saj je zgrešil zadnji prosti met, kateri bi prinesel francoski ekipi izenačenje. Zgleda, da je ekipa res precej napredovala tudi na psihičnem nivoju, da so sposobni takih preobratov ter obvladovanju rezultata. Sedaj upam tudi na dobro nadaljevanje v nadaljnji skupini ter da se košarkarji ne bodo preveč "ohladili", zaradi kratkega premora tekem, tako kot se je zgodilo na EP v Beogradu.

Sreča spremlja hrabre!

Danes so se v piramidi pomerili trije zelo zanimivi gostje: Borut Pahor, Pavel Rupar ter Vida Žabot. Prva dva, kolikor je meni znano se "ne marata" ravno, saj naj bi svetniki SD in LDS tožili Pavla Ruparja zaradi obrekovanja. No ja, Rupar in Pahor si danes tudi nista ravno izkazovala naklonjenosti, kar se je še posebej kazalo pri drugi temi, ko je beseda tekla o aktualni tožbi Janša -> Rop. Podala sta si kar nekaj krepkih in Žnidaršičeva (Erika) je morala zadevo malce miriti. Se je pa izkazovanje ljubezni popolnoma obrnilo pri tretji temi, ko je Pavel Rupar izjavil, citiram:

Do vas imam neskončno ljubezen (Vida Žabot) in do Boruta tudi... ne res, Borut...

Da se pobegi iz zaporov ne dogajajo samo v filmih ter v Ameriki, je bil mariborski zapor danes priča pobegu kaznjenca, S.J., kot navajajo viri. Obsojenec je (tako kot znameniti PI - Prison industry, iz Prison Break-a) skopal luknjo nad delavnicami ter pobegnil. Varnostniki so pobeg ugotovili z deset minutnim zamikom in si stvar dodobra ogledali šele na videokamerah. Za obsojencem se je že začela obsežna preiskava varnostne službe, a zaenkrat še ni bila uspešna.

Ravnokar gledam prvo tekmo evropskega prvenstva v košarki za slovensko reprezentanco, na kar naletim na tiskarskega škrata, ki se je prikradel grafični podobi pri prikazu rezultata. Konec 2. četrtine so na parket namreč stopili kar košarkaji Francije in Poljske. Seveda je šlo le za napako v prikazu, na sliki so bili še vedno naši košarkarji.

Torej kot verjetno že veste lastniki Krkinih delnic, je danes začel veljati sklep o cepitvi delnice farmacevtskega podjetja, ki so ga sprejeli na skupščini delničarjev. Delitveno razmerje je bilo ena proti deset, se pravi, da ima vsak delničar sedaj 10x več delnic, vrednost le teh pa je 10x manjša. Primeri iz tujine kažejo, da cepitev delnic pozitivno pripomore k rasti le teh, saj so trgu mnogo bolj dostopnejše. Res, da je na podlagi prejšnjih let, mesec september bolj kot ne rdeč, vendar vseeno sam nekako upam na rahlo naivnost slovenskih delničarjev k nakupu Krkinih delnic in dolenjsko skorajda bi lahko rekli religijo v to farmacevtsko podjetje, ker uživa tu pri nas tolikšen ugled. Ravno danes sem obiskal poslovno enoto Poteze in lahko povem, da se je danes govorilo samo o Krki -> nešteto klicev in kar čakalna vrsta za nakup/prodajo delnic, neki gospod pa je referentkam za mizo celo priporočil naj vzamejo kak Nalgesin proti stresu =).

Vam gre budilka na živce? je najraje ne bi imeli, vendar jo nujno potrebujete? hvala, enako =) Vam pa ponujam eno alternativno rešitev, če imate ponoči prižgan računalnik -> program Citrus Alarm Clock. Na podlagi lastnih izkušenj vam lahko povem, da ko se je potrebno se zjutraj zbuditi in ter vas v ranih urah prebudi skladba, ki jo radi poslušate, je vstajanje iz mehke in tople postelje veliko manj stresno in naporno. =)

Program omogoča, da si nastavite določeno skladbo v mp3 obliki za bujenje ob katerem koli času ter omogoča ponavljanje vsak teden. Nastavitve vam res ne bi smele delati težav, saj je uporabniški vmesnik zelo enostaven.

Tako se boste zjutraj lahko brez Dormea zbudili naspani in nasmejani ;)

p.s.: Blog je bil deležen vizualnih sprememb, zaradi preglednosti večjih člankov.