Trenja so mi ponovno dala navdih za zapis, tokrat o vedeževanju. Naj omenim, da sam ne verjamem vedeževalcem in vidim vedeževanje v luči izkoriščanja naivnega prebivalstva, le na nekoliko drugačen način kot recimo CallTV. Pustiti več deset evrov na seansah in telefonskih klicih ter razno kupovanje zajčjih tačk, “diamatnih” kamnov dojemam kot nateg in nič me ne more prepričati. Če že ima kdo potrebo zapravljanja denarja na tak način, mu tisto uro z veseljem sam piham na dušo. 🙂

Sem mnenja, da gre pri vedeževanju za neke vrste placebo učinek; torej ljudje brezpogojno verjamejo in poslušajo vedeževalce, kar nato blagodejno vpliva na njihovo počutje, če se določene splošne prerokbe uresničijo. Verjetno bi pogovor s komerkoli imel podoben učinek, a ker gre za “vedeževalce” predstavlja to še dodatno težo.

Naivnost in možnost lahkega dobička so izkoristili številni novi vedeževalci (ne samo legendarni Danny in Karin), bodite malo pozorni, koliko oglasov na to temo se najde v časopisih, ki je medij domene večinoma starejših generacij. Če ne bi bilo vedeževanje tako “easy money” priložnost, dvomim, da bi bila tudi ponudba tako obširna.

Tudi ko je dr. Artur Štern “vedeževal” pri Trenjih, da se bo v studiu našlo pet parov, ki bi imeli na isti dan rojstni dan, ni teza temeljila na ničemer drugem kot pa znanju iz matematike oz. verjetnostnega računa; bili so štirje pari. Ni dvakrat za reči, da se je lahko našel kdo, ki je na podlagi tega g. Šterna vzel za osebo z nadnaravnimi videnji.

Milan Tarot – ekstremna različica vedeževalca, šarlatana