Težko strnem vso dogajanje nedavnega vikenda. Začel se je odlično. Odpravil sem se na polotok Coromandel, kjer se je odvijal Coromandel Summer Festival. Brez kakršnihkoli pričakovanj, a me je ambient vseeno presenetil. Lastnik parcele v Coromandlu se je odločil na svoji posesti narediti manjši festival, kjer je nastopilo nekaj lokalnih posameznikov in skupin. Otroci, babice in dedki,… poslušalci vseh starosti so prišli podpreti izvajalce. V sproščenem vzdužju, bilo nas je manj kot 200, si je vsak prinesel svojo piknik dekco, priboljške ter užival ob poslušanju. Že takoj na začetku na vhodu sem čisto po naključju naletel na Makedonca, s katerim sva se zaklepetala, medtem ko so za konec kot glavna skupina za češpljo na torti nastopili “Niko ne zna“. Zabavno je bilo gledati obnorele Kiwije vseh starosti, kako plešejo na trubače in se zraven derejo “Ajde babo, niko ne zna”. Vsi trubači so pravzaprav tudi Kiwi-ji, razen glavnega pevca, ki ima balkanske korenine.

Naslednji dan po “festivalu” sem jo krenil po različnih plažah na Coromandlu: Cooks Beach in Hotwater Beach. Hotwater Beach se imenuje z razlogom, saj ob oseki trume ljudi z lopatkami išče toplo vodo. Dobesedno odkrivajo toplo vodo. Valovi na Hotwater Beach niso bili kaj prida, nekaj manjših mi je uspelo ujeti proti večeru, potem pa je swell nenadoma ugasnil. Odločil sem se, da jo raje popiham nazaj proti Aucklandu. In tukaj se je prava zabava šele pričela. Avtu je čez nekaj kilometrski prelaz nenadoma začela pojenjati moč in presenetljivo se je dvignila tudi temperatura v motorju. Ustavil sem na počivališču in ugotovil, da je zmanjkalo vode v posodi za hlajenje. Upajoč, da se nahajam tik pod vrhom, sem se po polurnem postanku in doliti tekočini odpravil nadaljnjih 30 km do bližnjega mesta. Na srečo se je cesta res prevesila navzdol, da sem se lahko nekako pripeljal. Sredi magistralskih cest marsikje sploh ni signala, kar bi mi lahko zjutraj povzročilo nekoliko več nevšečnosti. Prenočil sem na parkirišču in zjutraj poiskal avtomehanika, ki je ugotovil razpoko v hladilniku. Nekaj sto dolarjev za popravilo, ki naj bi bilo urejeno med tednom. Avto sem moral pustiti v Thames-u, 110 km stran od Aucklanda in se z avtobusom odpraviti proti domu. Držim pesti, da je tesnilo glave motorja celo in ne pušča, kajti v slednjem primeru bi me nadaljnje popravilo kaj hitro stalo dva tisoč dolarjev ali več. Cena takega popravila pa je glede na vrednost samega avta že vprašljiva. Zopet sem brez avta in ne vem točno, kaj bom naredil s trenutnim, če tesnilo glave pušča. Upam, da mi ga bo vsaj uspelo spraviti v Auckland, sicer… Kopica nevšečnosti, s katerimi se ti ne da ubadati, brez avta pa je v Aucklandu težko shajati. Niti se ne moreš zapeljati h kakšnemu prodajalcu, če potrebuješ novega.

Če sem v prejšnjem zapisu omenil, da se življenje počasi umirja, že se najde korak nazaj. Življenje tako daleč od znancev pomeni, da si praktično brez varovalk in da si povsem odvisen od samega sebe, če se ti nekaj pripeti. Ne veš komu zaupati, koga poklicati, kateri servis te ne bo olupil ipd. Izkušnje in lekcije stanejo, nekatere več druge manj, upam le, da merilo ne bo tesnilo :).